Jozue 9

¹Pripetilo se je, ko so vsi kralji, ki so bili na tej strani Jordana, na hribih, v dolinah in po vseh pokrajinah vélikega morja nasproti Libanonu, Hetejci, Amoréjci, Kánaanci, Perizéjci, Hivéjci in Jebusejci, slišali o tem,

²da so se zbrali skupaj, da se soglasno bojujejo z Józuetom in z Izraelom.

³Ko so prebivalci Gibeóna slišali, kaj je Józue storil Jerihi in Aju,

⁴so prebrisano storili in odšli ter se naredili kakor, da so bili predstavniki in na svoje osle dali stare vreče in vinske mehove, stare in raztrgane ter jih povezali

⁵in stare čevlje, zakrpane na njihovih stopalih in stare obleke na njih in ves kruh njihove popotnice je bil suh in drobljiv.

⁶Odšli so k Józuetu v tabor pri Gilgálu, in rekli njemu in Izraelovim možem: »Prišli smo iz daljne dežele, zdaj torej sklenite zavezo z nami.«

⁷Možje iz Izraela so rekli Hivéjcem: »Morda prebivate med nami in kako naj sklenemo zavezo z vami?«

⁸Ti so Józuetu rekli: »Mi smo tvoji služabniki.« Józue jim je rekel: »Kdo ste? In od kod ste prišli?«

⁹Rekli so mu: »Iz zelo oddaljene dežele so prišli tvoji služabniki zaradi imena Gospoda, tvojega Boga, kajti slišali smo sloves o njem in vse, kar je storil v Egiptu

¹⁰in vse, kar je storil dvema kraljema Amoréjcev, ki sta bila onkraj Jordana, hešbónskemu kralju Sihónu in bašánskemu kralju Ogu, ki je bil pri Aštarótu.

¹¹Zato so nam naši starešine in vsi prebivalci dežele govorili, rekoč: ›S seboj vzemite živež za potovanje in pojdite, da jih srečate in jim recite: ›Mi smo vaši služabniki, zato zdaj sklenite zavezo z nami.‹‹

¹²Ta naš kruh smo vzeli še vročega za našo popotnico iz naših hiš na dan, ko smo šli, da gremo k vam, toda sedaj, glejte, je ta suh in drobljiv.

¹³Ti vinski mehovi, ki smo jih napolnili, so bili novi, in glejte, raztrgani so. Te naše obleke in naši čevlji so postali stari zaradi razloga zelo dolgega potovanja.«

¹⁴Možje so vzeli od njihovega živeža, niso pa vprašali za nasvet pri Gospodovih ustih.

¹⁵Józue je z njimi sklenil mir in z njimi sklenil zavezo, da jih pusti žive, in princi skupnosti so jim prisegli.

¹⁶Pripetilo pa se je ob koncu treh dni, potem ko so z njimi sklenili zavezo, da so slišali, da so bili njihovi sosedje in da so prebivali med njimi.

¹⁷Izraelovi otroci so odpotovali in na tretji dan prišli v njihova mesta. Torej njihova mesta so bila Gibeón, Kefíra, Beerót in Kirját Jearím.

¹⁸Izraelovi otroci jih niso udarili, ker so jim princi skupnosti prisegli pri Gospodu, Izraelovemu Bogu. In vsa skupnost je godrnjala zoper prince.

¹⁹Toda vsi princi so vsej skupnosti rekli: »Prisegli smo jim pri Gospodu, Izraelovem Bogu. Sedaj se jih torej ne smemo dotakniti.

²⁰To jim bomo storili. Celo žive jih bomo pustili, da ne bi bil nad nami bes zaradi prisege, ki smo jim jo prisegli.«

²¹Princi so jim rekli: »Naj živijo, toda naj bodo drvarji in prinašalci vode vsej skupnosti,« kakor so jim princi obljubili.

²²Józue jih je dal poklicati in jim spregovoril, rekoč: »Zakaj ste nas preslepili, rekoč: ›Mi smo zelo daleč od vas,‹ ko prebivate med nami?

²³Zdaj ste torej prekleti in nihče izmed vas naj ne bo prost pred tem, da bi bili sužnji, drvarji in prinašalci vode za hišo mojega Boga.«

²⁴Józuetu so odgovorili in rekli: »Ker je bilo tvojim služabnikom zagotovo povedano to, kako je Gospod, tvoj Bog, zapovedal svojemu služabniku Mojzesu, da vam da vso deželo in da pred seboj uničite vse prebivalce dežele, zato smo bili zaradi vas boleče prestrašeni za svoja življenja in smo storili to stvar.

²⁵In sedaj glej, mi smo v tvoji roki. Kakor se ti zdi dobro in pravilno, da nam storiš, stôri.«

²⁶Tako jim je storil in jih osvobodil iz roke Izraelovih otrok, da jih niso pobili.

²⁷Józue jih je ta dan naredil za drvarje in prinašalce vode za skupnost in za Gospodov oltar, celo do tega dne, na kraju, ki bi ga izbral.

Jozue 9

¹Ko pa zaslišijo kralji, ki so bili tostran Jordana, po gorah in v nižavi in po vsem obrežju velikega morja tja do Libanona, Hetejci, Amorejci, Kanaanci, Ferizejci, Hevejci in Jebusejci,

²so se zbrali vsi enodušno, da se vojskujejo z Jozuetom in z Izraelom.

³A prebivalci v Gibeonu, ko so slišali, kaj je storil Jozue Jerihu in Aju,

⁴so tudi skovali zvijačo: gredo in se napravijo, kakor da bi bili poslanci, in denejo stare vreče na svoje osle in stare vinske mehove, razdrte in zašite,

⁵tudi staro in zakrpano obuvalo si nataknejo na noge in na sebe staro obleko; in ves kruh, ki so ga imeli za brašno, je bil trd in plesniv.

⁶In pridejo k Jozuetu v tabor v Gilgalu in reko njemu in Izraelovim možem: Prišli smo iz daljnih dežel; sklenite torej zavezo z nami!

⁷Možje Izraelovi pa reko Hevejcem: Morebiti prebivate med nami, kako naj sklenemo zavezo z vami?

⁸In reko Jozuetu: Hlapci smo tvoji. Jozue pa jih vpraša: Kdo ste? In odkod ste prišli?

⁹Odgovore mu: Hlapci tvoji so prišli iz silno daljnih dežel zaradi imena Gospoda, tvojega Boga; zakaj slišali smo glas o njem in vse, kar je storil Egiptu,

¹⁰tudi vse, kar je storil dvema kraljema Amorejcev onostran Jordana, Sihonu, kralju v Hesbonu, in Ogu, kralju v Basanu, ki je bil v Astarotu.

¹¹Zato so nam rekli naši starejšine in vsi prebivalci naše dežele: Vzemite si živeža na pot in pojdite jim naproti in jim recite: Hlapci smo vaši. Zdaj torej sklenite zavezo z nami!

¹²Ta kruh naš, ki smo ga iz svojih hiš vzeli za brašno, je bil še gorak, ko smo odhajali na pot k vam, zdaj pa, glej, je trd in plesniv.

¹³In te vinske mehove smo napolnili nove, pa glej, razdrti so. In ta naša obleka in naše obuvalo se je prestaralo po silno dolgem popotovanju.

¹⁴In možje vzamejo od njih brašna, a ne vprašajo za svet Gospodovih ust.

¹⁵In Jozue sklene mir ž njimi in jim stori zavezo, da bodo ohranjeni pri življenju; in knezi občine so jim prisegli.

¹⁶Ali po treh dneh, potem ko so storili ž njimi zavezo, jim pride na vest, da so oni njih sosedi ter da prebivajo med njimi.

¹⁷Kajti ko so sinovi Izraelovi šli dalje, so tretji dan prispeli k njih mestom. Njih mesta pa so bila: Gibeon, Kefira, Beerot in Kirjat-jearim.

¹⁸A sinovi Izraelovi jih niso pobili, zato ker so jim bili prisegli knezi občine pri Gospodu, Izraelovem Bogu. In mrmrala je vsa občina na kneze.

¹⁹Vsi knezi pa reko vsej občini: Mi smo jim prisegli pri Gospodu, Izraelovem Bogu, zato se jih ne moremo dotekniti.

²⁰Ali to jim hočemo storiti: ostanejo naj pri življenju, da ne pride srd nad nas zavoljo prisege, ki smo jim jo prisegli.

²¹In reko jim knezi: Naj le žive! A morajo sekati drva in nositi vodo vsej občini, – kakor so jim knezi bili rekli.

²²Tedaj jih pokliče Jozue in jih ogovori, rekoč: Zakaj ste nas prekanili, govoreč: Silno daleč smo od vas, pa prebivate med nami?

²³Zato ste zdaj prokleti, da nikdar ne nehajo biti iz vas hlapci, ki sekajo drva in nosijo vodo za hišo mojega Boga.

²⁴Odgovore Jozuetu in reko: V istini je bilo povedano nam, hlapcem tvojim, kar je zapovedal Gospod, tvoj Bog, svojemu hlapcu Mojzesu, da vam da vso deželo in iztrebi vse prebivalce v njej izpred vas; torej smo se spričo vas silno bali za življenje svoje in smo storili to.

²⁵Sedaj pa glej, v roki smo tvoji: stóri, kar se ti zdi dobro in prav, da z nami storiš.

²⁶In tako jim je storil in jih otel iz roke Izraelovih sinov, da jih niso pobili.

²⁷In Jozue jih je tisti dan postavil, da sekajo drva in nosijo vodo občini in k oltarju Gospodovemu, do tega dne, na mestu, ki bi si ga izvolil.