Jozue 2

¹Nunov sin Józue je iz Šitíma na skrivaj poslal ogledovat dva moža, rekoč: »Pojdita, poglejta deželo, celo Jeriho.« Odšla sta ter prišla v hišo pocestnice, po imenu Rahába in tam prenočila.

²Kralju Jerihe je bilo povedano, rekoč: »Glej, nocoj sta prišla sèm moža izmed Izraelovih otrok, da preiščeta deželo.«

³Kralj Jerihe je poslal k Rahábi, rekoč: »Privedi naprej moža, ki sta prišla k tebi, ki sta vstopila v tvojo hišo, kajti prišla sta, da bi preiskala vso deželo.«

⁴Ženska je vzela dva moža ter ju skrila in rekla tako: »K meni sta prišla moža, toda nisem vedela od kod sta bila.

⁵Pripetilo se je okoli časa zapiranja velikih vrat, ko je bilo temno, da sta moža odšla ven. Kam sta moža odšla, ne vem. Hitro ju zasledujte, kajti dohiteli ju boste.«

⁶Toda ona ju je privedla gor na streho hiše in ju skrila s stebli lana, ki jih je razvrstila po strehi.

⁷Možje so ju zasledovali po poti k Jordanu, k prehodom in takoj, ko so tisti, ki so ju zasledovali, odšli ven, so zaprli velika vrata.

⁸Preden sta se ulegla, je prišla k njima na streho

⁹in možema rekla: »Vem, da vam je Gospod dal to deželo in da je vaša strahota padla na nas in da vsi prebivalci dežele zaradi vas slabijo.

¹⁰Kajti slišali smo, kako je Gospod za vas posušil vode Rdečega morja, ko ste prišli iz Egipta, in kaj ste storili dvema kraljema Amoréjcev, ki sta bila na drugi strani Jordana, Sihónu in Ogu, ki ste jih popolnoma uničili.

¹¹Takoj, ko smo slišali te stvari, so se naša srca stopila niti tam zaradi vas ni ostalo nič več poguma v kateremkoli človeku, kajti Gospod, vaš Bog, on je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj.

¹²Zdaj torej, prosim vaju, prisezita mi pri Gospodu, ker sem vama izkazala prijaznost, da bosta tudi vidva izkazala prijaznost hiši mojega očeta in mi dala zanesljivo znamenje.

¹³In da boste mojega očeta rešili živega in mojo mater, moje brate, moje sestre in vse, kar imajo in naša življenja osvobodili pred smrtjo.«

¹⁴Moža sta ji odgovorila: »Najina življenja za vaša, če ne izustiš te naše stvari. Zgodilo se bo, ko nam Gospod da deželo, da bomo s teboj postopali prijazno in zvesto.«

¹⁵Potem ju je po vrvi spustila skozi okno, kajti njena hiša je bila na mestnem obzidju in prebivala je na obzidju.

¹⁶Rekla jima je: »Spravita se do gore, da vaju ne bi srečali zasledovalci in tam se skrivajta tri dni, dokler se zasledovalci ne vrnejo in potem lahko gresta svojo pot.«

¹⁷Moža sta ji rekla: »Midva bova brez krivde glede te tvoje prisege, s katero si naju prisegla.

¹⁸Glej, ko pridemo v deželo, boš to škrlatno vrv privezala na okno, skozi katero si naju spustila dol in domov k sebi boš privedla svojega očeta, svojo mater, svoje brate in vso družino svojega očeta.

¹⁹In zgodilo se bo, da kdorkoli bo šel ven skozi vrata tvoje hiše na ulico, bo njegova kri na njegovi glavi, midva pa bova brez krivde. In kdorkoli bo s teboj v hiši, njegova kri bo na najini glavi, če bo katerakoli roka nad njim.

²⁰Če izustiš to našo stvar, potem bova prosta tvoje prisege, s katero si naju primorala priseči.«

²¹Rekla je: »Glede na vajine besede, tako naj bo to.« Poslala ju je proč in sta odšla in na okno je privezala škrlatno vrv.

²²Odšla sta in prišla h gori ter tam ostala tri dni, dokler se zasledovalci niso vrnili. Zasledovalci so ju iskali po vsej poti, toda niso ju našli.

²³Tako sta se oba moža vrnila in spustila z gore, šla čez in prišla k Nunovemu sinu Józuetu in mu povedala vse stvari, ki so se jima pripetile.

²⁴Józuetu sta rekla: »Resnično, Gospod je v naše roke izročil vso deželo, kajti celo vsi prebivalci dežele zaradi nas slabijo.«

Jozue 2

¹In Jozue, sin Nunov, pošlje skrivaj iz Sitima dva moža kot oglednika in veli: Pojdita, oglejta deželo in Jeriho! Ta gresta in prideta v hišo neke nečistnice, po imenu Rahab, in ondi počineta.

²Povedal je pa nekdo kralju v Jerihu, rekoč: Glej, nocoj sta sem prišla moža od Izraelovih sinov, da ogledata deželo.

³In pošlje kralj v Jerihu k Rahabi in ji sporoči: Izroči mi tista moža, ki sta prišla k tebi in sta stopila v hišo tvojo; zakaj prišla sta ogledovat vso deželo.

⁴Žena pa je vzela moža in ju skrila. In reče: Res, prišla sta moža k meni, pa nisem vedela, odkod sta;

⁵in ko so se zapirala vrata, pri temi, sta šla moža ven; kam sta šla, ne vem. Hitite precej za njima, ker ju še dotečete.

⁶Ona pa ju je peljala na streho in ju skrila pod lanena stebla, ki jih je imela po strehi razgrnjena.

⁷In možje so hiteli za njima po poti k Jordanu, do broda; in brž ko so odšli tisti, ki so ju zasledovali, so zaprli mestna vrata.

⁸Preden pa sta legla, stopi ona k njima na streho

⁹in reče možema: Vem, da vam je dal Gospod to deželo, ker nas je obšel strah spričo vas in zavoljo vas obupavajo vsi prebivalci te dežele.

¹⁰Zakaj slišali smo, kako je posušil Gospod vode Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta; in kar ste storili dvema kraljema Amorejcev, ki sta bila onostran Jordana, Sihonu in Ogu, ki ste ju s prokletjem pokončali.

¹¹In ko smo to slišali, nam je kopnelo srce in nič ni ostalo poguma v nikomer zaradi vas; zakaj Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj.

¹²Sedaj pa, prisezita mi pri Gospodu, ker sem vama storila milost, da tudi storita milost hiši mojega očeta, in dajta mi zanesljivo znamenje,

¹³da žive ohranite mojega očeta in mater mojo, brate in sestre moje in vse, kar jih imajo, in otmete smrti duše naše.

¹⁴In moža ji odgovorita: Najino življenje bodi namesto vas v smrt! Če ne izdaste tega našega opravila, hočemo, ko nam da Gospod deželo, tebi izkazati milost in zvestobo.

¹⁵Potem ju spusti po vrvi skozi okno; kajti njena hiša je bila pri mestnem obzidju in na obzidju je prebivala.

¹⁶In jima reče: Pojdita na gorovje, da vaju ne srečajo, ki so šli za vama, in ondi se skrijta tri dni, dokler se ne vrnejo vajini zasledovalci, in potem pojdita svojo pot.

¹⁷Moža pa ji rečeta: Prosta bodeva te prisege, s katero si naju zavezala:

¹⁸glej, kadar pridemo v deželo, priveži to vrvico iz karmezinastih niti na okno, skozi katero si naju doli spustila; zberi tudi k sebi v hišo svojega očeta in mater svojo, brate svoje in vso rodbino očeta svojega.

¹⁹In kdorkoli pride iz vrat tvoje hiše na ulice, njegova kri bodi nad glavo njegovo, in midva bodeva nedolžna; ako se pa kdo dotakne kogarkoli teh, ki bodo s teboj v hiši, njega kri pridi nad najino glavo.

²⁰Ali če izdaš to naše opravilo, prosta bodeva prisege, s katero si naju zavezala.

²¹Ona reče: Bodi tako, kakor sta rekla. In odpravi ju, in odideta. In priveže karmezinasto vrvico na okno.

²²Ona pa gresta in prideta na gorovje, in ondi ostaneta tri dni, dokler se niso vrnili njiju zasledovalci; ti so ju iskali po vsej poti, a ju niso našli.

²³Nato se vrneta tista dva moža doli z gorovja ter prestopita na ono stran in prideta k Jozuetu, sinu Nunovemu, in mu povesta vse, kar se jima je prigodilo.

²⁴In rečeta Jozuetu: Res nam je dal Gospod v roke vso deželo, tudi vsi prebivalci v njej obupavajo spričo nas.