Jeremija 36

¹Pripetilo se je v četrtem letu Jojakíma, Jošíjevega sina, Judovega kralja, da je ta beseda prišla Jeremiju od Gospoda, rekoč:

²»Vzemi zvitek knjige in zapiši vanjo vse besede, ki sem ti jih govoril zoper Izrael in zoper Juda in zoper vse narode, od dneva, ko sem ti spregovoril, od Jošíjevih dni, celo do tega dne.

³Morda bo Judova hiša prisluhnila vsemu zlu, ki jim ga nameravam storiti, da se bodo lahko vrnili vsak človek iz svoje zle poti, da bi lahko odpustil njihovo krivičnost in njihov greh.«

⁴Potem je Jeremija poklical Nerijájevega sina Baruha in Baruh je iz Jeremijevih ust zapisal vse besede od Gospoda, ki mu jih je povedal, v zvitek knjige.

⁵Jeremija je zapovedal Baruhu, rekoč: »Jaz sem zaprt; ne morem iti v Gospodovo hišo.

⁶Zato pojdi ti in beri iz zvitka, ki si ga zapisal iz mojih ust, besede od Gospoda v ušesa ljudstva, v Gospodovi hiši, na dan posta, in bral jih boš tudi v ušesa vsega Juda, ki pride iz njihovih mest.

⁷Morda bodo predstavili svojo ponižno prošnjo pred Gospodom in se bodo vrnili vsak iz svoje zle poti, kajti velika je jeza in razjarjenost, ki jo je Gospod proglasil zoper to ljudstvo.«

⁸Nerijájev sin Baruh je storil glede na vse, kar mu je prerok Jeremija zapovedal, ko je iz knjige bral besede od Gospoda v Gospodovi hiši.

⁹Pripetilo se je v petem letu Jojakíma, Jošíjevega sina, Judovega kralja, v devetem mesecu, da so razglasili post pred Gospodom vsemu ljudstvu v Jeruzalemu in vsemu ljudstvu, ki je iz Judovih mest prišlo v Jeruzalem.

¹⁰Potem je Baruh v knjigi bral Jeremijeve besede v Gospodovi hiši, v sobi Gemarjája, Šafánovega sina, pisarja, na višjem dvoru, ob vhodu novih velikih vrat Gospodove hiše, v ušesa vsega ljudstva.

¹¹Ko je Mihajá, sin Gemarjája, sin Šafána, iz knjige slišal vse Gospodove besede,

¹²§ je potem odšel dol v kraljevo hišo, v pisarjevo sobo. Glej, vsi princi so sedeli tam, celó pisar Elišamá in Šemajájev sin Delajája in Ahbórjev sin Elnatána, Šafánov sin Gemarjá in Hananjájev sin Sedekíja in vsi princi.

¹³Potem jim je Mihajá naznanil vse besede, ki jih je slišal, ko je Baruh bral knjigo v ušesa ljudstva.

¹⁴Zatorej so vsi princi k Baruhu poslali Jehudíja, sina Netanjája, sina Šelemjája, sina Kušíja, rekoč: »V svojo roko vzemi zvitek, ki si ga prebral v ušesa ljudstva in pridi.« Tako je Nerijájev sin Baruh vzel zvitek v svojo roko in prišel k njim.

¹⁵Rekli so mu: »Usedi se sedaj in preberi to v naša ušesa.« Tako je Baruh to prebral v njihova ušesa.

¹⁶Pripetilo se je torej, ko so slišali vse besede, da so bili prestrašeni, tako eni kakor drugi in rekli Baruhu: »Zagotovo bomo o vseh teh besedah povedali kralju.«

¹⁷Baruha pa so vprašali, rekoč: »Sedaj nam povej: ›Kako si zapisal vse te besede pri njegovih ustih?‹«

¹⁸Potem jim je Baruh odgovoril: »On mi je vse te besede proglasil s svojimi usti, jaz pa sem jih s črnilom zapisal v knjigo.«

¹⁹Potem so princi rekli Baruhu: »Pojdi, skrij se, ti in Jeremija. Naj noben človek ne ve, kje sta.«

²⁰Vstopili so h kralju na dvor, toda zvitek so položili v sobo pisarja Elišamá in vse besede povedali kralju v ušesa.

²¹Tako je kralj poslal Jehudíja, da prinese zvitek in ta ga je vzel iz sobe pisarja Elišamája. In Jehudí ga je prebral v ušesa kralja in v ušesa vseh princev, ki so stali poleg kralja.

²²Torej kralj je sedel v zimski hiši, v devetem mesecu in tam je bil ogenj, ki je pred njim gorel na ognjišču.

²³Pripetilo se je, da ko je Jehudí prebral tri ali štiri stolpce, je on to odrezal z nožkom in to vrgel v ogenj, ki je bil na ognjišču, dokler ni bil ves zvitek použit v ognju, ki je bil na ognjišču.

²⁴Vendar niso bili prestrašeni, niti pretrgali svojih oblek niti kralj, niti katerikoli izmed njegovih služabnikov, ki so slišali vse te besede.

²⁵Kljub temu so Elnatán, Delajá in Gemarjá posredovali h kralju, da ne bi zažgal zvitka, toda ni jih hotel poslušati.

²⁶§ Toda kralj je zapovedal Jerahmeélu, sinu Hameleha in Serajáju, sinu Azriéla in Šelemjájevemu sinu Abdeélu, da primejo pisarja Baruha in preroka Jeremija, toda Gospod ju je skril.

²⁷Potem je Jeremiju prišla beseda od Gospoda, potem ko je kralj sežgal zvitek in besede, ki jih je Baruh zapisal pri Jeremijevih ustih, rekoč:

²⁸»Ponovno si vzemi drug zvitek in nanj zapiši vse prejšnje besede, ki so bile na prvem zvitku, ki ga je Judov kralj Jojakím sežgal.

²⁹Judovemu kralju Jojakímu pa boš rekel: ›Tako govori Gospod: ›Ti si sežgal ta zvitek, rekoč: ›Zakaj si pisal tja noter, rekoč: ›Babilonski kralj bo zagotovo prišel in uničil to deželo in bo povzročil, da sta od tam odvzeta človek in žival?‹‹

³⁰Zato tako govori Gospod o Judovem kralju Jojakímu: ›Nikogar ne bo imel, da sedi na Davidovem prestolu, in njegovo truplo bo vrženo ven, podnevi v vročino in ponoči v zmrzal.

³¹Kaznoval ga bom, njegovo seme in njegove služabnike zaradi njihove krivičnosti in jaz bom privedel nadnje, nad prebivalce Jeruzalema in nad Judove može, vse zlo, ki sem ga proglasil zoper njih; toda niso mi prisluhnili.‹«

³²Potem je Jeremija vzel drug zvitek in ga izročil pisarju Baruhu, Nerijájevemu sinu, ki je iz Jeremijevih ust nanj zapisal vse besede iz knjige, ki jo je Judov kralj Jojakím sežgal v ognju. Poleg teh so jim bile dodane mnoge druge podobne besede.

Jeremija 36

¹Bilo pa je v četrtem letu Jojakima, sinu Josijevega, kralja na Judovem, ko pride ta beseda Jeremiju od Gospoda, rekoč:

²Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judi in o vseh narodih od dne, ko sem te ogovoril, od dni Josijevih do tega dne.

³Morda bo hiša Judova slišala vse tisto hudo, katero jim jaz mislim storiti, in se povrnejo vsak s hudobnega pota svojega, da jim odpustim njih krivico in njih greh.

⁴Zato je Jeremija poklical Baruha, sinu Nerijevega; in zapisal je Baruh iz ust Jeremijevih vse besede Gospodove, ki mu jih je govoril, v zvitek knjige.

⁵Nato zapove Jeremija Baruhu, rekoč: Jaz sem zadržan, ne morem iti v hišo Gospodovo;

⁶zato pojdi ti in beri v tem zvitku, kar si zapisal iz mojih ust, besede Gospodove, da sliši ljudstvo v hiši Gospodovi v postni dan; in beri, da slišijo tudi vsi Judovi, ki so prišli iz svojih mest.

⁷Morda popadajo na tla in prosijo pred Gospodom in se povrnejo vsak s hudobnega pota svojega; kajti velika je jeza in togota, ki jo je izrekel Gospod zoper to ljudstvo.

⁸In Baruh, Nerijev sin, je storil, prav kakor mu je bil zapovedal prorok Jeremija, in je bral v tisti knjigi besede Gospodove v hiši Gospodovi.

⁹In zgodi se v petem letu Jojakima, sinu Josijevega, kralja na Judovem, deveti mesec, da je bil post pred Gospodom napovedan vsemu ljudstvu v Jeruzalemu in vsemu ljudstvu, ki je prišlo iz mest Judovih v Jeruzalem.

¹⁰In Baruh je bral v knjigi besede Jeremijeve v hiši Gospodovi, v hramu Gemarija, sinu Safana pisarja, na gorenjem dvorišču pri vhodu novih vrat hiše Gospodove, da je slišalo vse ljudstvo.

¹¹Ko je pa slišal Mihaj, sin Gemarija, sinu Safanovega, vse besede Gospodove iz tiste knjige,

¹²je šel doli v hišo kraljevo, v hram pisarjev, kjer so, glej, sedeli vsi knezi: Elisama pisar in Delaja, sin Semajev, in Elnatan, sin Akborjev, Gemarija, sin Safanov, in Zedekija, sin Hananijev, in vsi knezi.

¹³In povedal jim je Mihaj vse besede, ki jih je slišal, ko je Baruh bral v knjigi, da je ljudstvo poslušalo.

¹⁴Tedaj so poslali vsi knezi k Baruhu Jehudija, sinu Netanija, sinu Selemija, sinu Kusijevega, da naj reče: Tisti zvitek, v katerem si bral, da je poslušalo ljudstvo, tega vzemi v roko svojo in pridi. Vzame torej Baruh, Nerijev sin, tisti zvitek v roko svojo in pride k njim.

¹⁵Pa mu reko: Sedi zdaj in beri tisto, mi bomo pa poslušali; in Baruh je bral, oni so pa poslušali.

¹⁶In ko so slišali vse tiste besede, so prestrašeni gledali drug drugega in rekli Baruhu: Gotovo bomo kralju povedali vse te besede.

¹⁷Baruha pa so vprašali, rekoč: Povej nam vendar, kako si zapisal vse te besede iz ust njegovih?

¹⁸Baruh pa jim reče: Iz svojih ust mi je govoril vse te besede, in jaz sem pisal v knjigo s črnilom.

¹⁹Tedaj reko knezi Baruhu: Pojdi, skrij se ti in Jeremija, in nihče ne vedi, kje sta.

²⁰In šli so h kralju v dvorec, ko so bili tisti zvitek položili v hram Elisama pisarja; in povedali so, da je slišal kralj, vse tiste besede.

²¹Pošlje torej kralj Jehudija, da prinese tisti zvitek. In vzame ga iz hrama Elisama pisarja. In bere ga Jehudija, da je slišal kralj in so slišali vsi knezi, ki so stali poleg kralja.

²²Kralj pa je sedel v zimski hiši deveti mesec, in gorelo je na ognjišču pred njim.

²³In ko je bil prebral Jehudija tri liste ali štiri, je kralj prerezal zvitek s pisarskim nožem in ga vrgel v ogenj, ki je bil na ognjišču, da je bil ves zvitek pokončan z ognjem na ognjišču.

²⁴Niso se pa zbali in niso pretrgali obleke svoje kralj in vsi hlapci njegovi, ki so slišali vse tiste besede.

²⁵In dasi so Elnatan in Delaja in Gemarija prosili kralja, naj ne zažiga zvitka, jih vendar ni poslušal.

²⁶In zapovedal je kralj Jerahmielu, sinu kraljevemu, in Seraju, sinu Azrielovemu, in Selemiju, sinu Abdeelovemu, da naj primejo Baruha pisarja in Jeremija proroka; ali skril ju je Gospod.

²⁷Prišla je pa beseda Gospodova Jeremiju (ko je bil kralj sežgal tisti zvitek in besede, ki jih je bil Baruh zapisal iz ust Jeremijevih), govoreč:

²⁸Zopet si vzemi drug zvitek in zapiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v onem prejšnjem zvitku, ki ga je sežgal Jojakim, kralj Judov.

²⁹O Jojakimu pa, kralju Judovem, reci: Tako pravi Gospod: Ti si sežgal oni zvitek, rekoč: Zakaj si pisal v njem: Gotovo pride kralj babilonski in pogubi deželo to in stori, da izginejo iz nje ljudje in živina?

³⁰Zatorej pravi tako Gospod o Jojakimu, kralju Judovem: Ne bo ga imel, da bi sedel na prestolu Davidovem, in truplo njegovo bo vrženo v vročino po dnevi in v mraz po noči.

³¹Kajti kaznoval ga bom in seme njegovo in hlapce njegove za njih krivico; in pripeljem zoper nje in zoper prebivalce jeruzalemske in zoper može Judove vso tisto nesrečo, ki sem jo jim oznanjal, pa me niso poslušali.

³²Torej vzame Jeremija drug zvitek in ga da Baruhu, sinu Nerijevemu, pisarju. In on je zapisal vanj iz ust Jeremijevih vse besede knjige, ki jo je bil sežgal Jojakim, kralj Judov, v ognju; in še so jim bile pridejane mnoge take besede.