Jeremija 34

¹Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, ko se je babilonski kralj Nebukadnezar, vsa njegova vojska, vsa zemeljska kraljestva njegovega gospostva in vse ljudstvo borilo zoper [prestolnico] Jeruzalem in zoper vsa njena mesta, rekoč:

²»Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Pojdi in govori Judovemu kralju Sedekíju in mu povej: ›Tako govori Gospod: ›Glej, to mesto bom izročil v roko babilonskega kralja in ta ga bo požgal z ognjem.

³Ti ne boš pobegnil iz njegove roke, temveč boš zagotovo zajet in izročen v njegovo roko, in tvoje oči bodo gledale oči babilonskega kralja in ta bo govoril s teboj od ust do ust in šel boš v Babilon.‹«

⁴Vendar poslušaj besedo od Gospoda, oh Judov kralj Sedekíja: »Tako govori Gospod o tebi: ›Ne boš umrl pod mečem,

⁵temveč boš umrl v miru, in s sežigi [dišav] tvojim očetom, prejšnjim kraljem, ki so bili pred teboj; tako bodo sežgali dišave zate; in oni te bodo objokovali, rekoč: ›Ah, gospod!‹ Kajti jaz sem proglasil besedo,‹ govori Gospod.«

⁶Potem je prerok Jeremija vse te besede govoril Judovemu kralju Sedekíju v Jeruzalemu,

⁷ko se je vojska babilonskega kralja borila zoper Jeruzalem in zoper vsa Judova mesta, ki so ostala, zoper Lahíš in zoper Azéko, kajti ta obrambna mesta so preostala od Judovih mest.

⁸To je beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, potem ko je kralj Sedekíja sklenil zavezo z vsem ljudstvom, ki je bilo v Jeruzalemu, da jim razglasi svobodo,

⁹da naj bi vsak človek pustil svojega sluga in vsak človek svojo deklo, ki je Hebrejec ali Hebrejka, oditi prosto, da naj ne bi bil nihče postrežen od njih, torej od svojega brata Juda.

¹⁰Torej ko so vsi princi in vse ljudstvo, ki je vstopilo v zavezo, slišalo, da naj bi vsak pustil svojega sluga in vsakdo svojo deklo oditi prosto, da naj si nihče izmed njih ne pusti več streč od njih, potem so ubogali in jim pustili oditi.

¹¹Toda potem so se obrnili nazaj in veleli služabnikom in pomočnicam, ki so jih pustili oditi proste, da se vrnejo in jih privedli v podjarmljenje za služabnike in za pomočnice.

¹²Zato je Gospodova beseda prišla k Jeremiju od Gospoda, rekoč:

¹³»Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Zavezo sem sklenil z vašimi očeti na dan, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, rekoč:

¹⁴›Ob koncu sedmih let pustite oditi vsak mož svojega brata Hebrejca, ki ti je bil prodan; in ko ti je služil šest let, ga boš pustil od sebe oditi prostega.‹ Toda vaši očetje mi niso prisluhnili niti nagnili svojega ušesa.

¹⁵In sedaj ste bili obrnjeni in storili pravilno v mojem pogledu v razglašanju svobode vsak človek svojemu sosedu; in pred menoj ste sklenili zavezo v hiši, ki je imenovana z mojim imenom.

¹⁶Toda obrnili ste se in oskrunili moje ime in veleli vsak človek svojemu služabniku in vsak mož svoji pomočnici, ki jih ste na njihovo zadovoljstvo spustili na svobodo, da se vrnejo in jih privedli v podjarmljenje, da so vam za služabnike in pomočnice.‹

¹⁷Zato tako govori Gospod: ›Niste mi prisluhnili v razglašanju svobode, vsak človek svojemu bratu in vsak človek svojemu sosedu. Glejte, razglašam vam svobodo,‹ govori Gospod, ›meču, kužni bolezni in lakoti, in storil vam bom, da boste odstranjeni v vsa kraljestva zemlje.

¹⁸In jaz bom dal ljudi, ki so prestopali mojo zavezo, ki niso izpolnjevali besed zaveze, ki so jo sklenili pred menoj, ko so tele preklali na polovico in šli med njegovima deloma,

¹⁹Judove prince in jeruzalemske prince, evnuhe in duhovnike in vse ljudstvo dežele, ki so šli med deloma teleta;

²⁰jaz jih bom celo izročil v roko njihovih sovražnikov in v roko tistih, ki jim strežejo po življenju. Njihova trupla bodo za hrano perjadi neba in zemeljskim živalim.

²¹Judovega kralja Sedekíja in njegove prince bom izročil v roko njihovih sovražnikov in v roko tistih, ki jim strežejo po življenju in v roko kralja babilonske vojske, ki so šli gor od vas.

²²Glej, zapovedal bom,‹ govori Gospod ›in jim povzročil, da se vrnejo k temu mestu; in bojevali se bodo zoper njega, ga zavzeli in ga požgali z ognjem in jaz bom Judova mesta naredil opustošenje brez prebivalca.‹«

Jeremija 34

¹Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, ko se je vojskoval Nebukadnezar, kralj babilonski, in vsa vojska njegova in vsa kraljestva zemlje, ki so bila pod njegovo oblastjo, in vsa ljudstva zoper Jeruzalem in zoper vsa mesta njegova:

²Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Pojdi in govori Zedekiju, kralju Judovemu, in mu reci: Tako pravi Gospod: Glej, jaz izročam to mesto v roko kralja babilonskega, da ga požge z ognjem.

³Ti pa ne ubežiš roki njegovi, ampak ujet boš gotovo in dan v roko njegovo; in oči tvoje bodo gledale kralju babilonskemu v oči, in usta njegova bodo govorila tvojim ustom, in prideš v Babilon!

⁴Vendar čuj besedo Gospodovo, Zedekija, kralj Judov! Tako pravi Gospod o tebi: Ne umrješ z mečem.

⁵V miru umrješ, in kakor so napravili očetom tvojim, prejšnjim kraljem, ki so bili pred teboj, tako napravijo ogenj tebi, in bodo tožili po tebi: Gorje, gospod! Kajti to besedo govorim jaz, veli Gospod.

⁶Tedaj je Jeremija prorok govoril Zedekiju, kralju Judovemu, vse te besede v Jeruzalemu,

⁷ko so se krdela kralja babilonskega bojevala zoper Jeruzalem in zoper vsa ostala mesta Judova, zoper Lahis in Azeko, kajti ti sta bili ostali od mest Judovih, mesti utrjeni.

⁸Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, potem ko je bil kralj Zedekija sklenil zavezo z vsem ljudstvom v Jeruzalemu, da jim okliče svobodo,

⁹da naj oprosti vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, Hebrejca in Hebrejko, da naj ne zahteva nihče več sužnosti od Juda, brata svojega.

¹⁰In poslušali so vsi knezi in vse ljudstvo, ki je stopilo v zavezo, da naj odpusti v prostost vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, da naj ne zahteva več sužnosti od njih. Poslušali so, pravim, in jih odpustili.

¹¹Zopet pa so pozneje nazaj vzeli tiste hlapce in dekle, ki so jih bili odpustili, in jih prisilili za hlapce in za dekle.

¹²Prišla je torej beseda Gospodova Jeremiju od Gospoda, govoreč:

¹³Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Jaz sem bil sklenil zavezo z očeti vašimi tisti dan, ko sem jih izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše sužnjev, in rekel sem:

¹⁴Konec sedmih let odpustite vsak svojega brata Hebrejca, ki se ti je prodal; potem ko ti je služil šest let, odpusti ga prostega od sebe. Ali niso me poslušali očetje vaši in niso nagnili ušesa svojega.

¹⁵Vi ste se res povrnili danes in storili, kar se vidi pravo v očeh mojih: oklicali ste svobodo vsak svojemu bližnjiku in ste sklenili zavezo vpričo mene v hiši, ki se kliče po mojem imenu.

¹⁶Ali zopet ste se odvrnili in oskrunili moje ime, ko ste vzeli nazaj vsak svojega hlapca in vsak svojo deklo, ki ste jih bili odpustili proste po njih želji, in jih silite, da naj vam bodo hlapci in dekle.

¹⁷Zatorej pravi tako Gospod: Niste me poslušali, ko ste oklicali svobodo vsak svojemu bratu in vsak svojemu bližnjiku; glejte, zato jaz oklicujem zoper vas svobodo, govori Gospod, meču, kugi in lakoti in vas dam v pestenje vsem kraljestvom na zemlji.

¹⁸In tiste može, ki so prestopili zavezo mojo, ki niso držali besed zaveze, katero so bili sklenili vpričo mene, storim enake teletu, ki so ga razrezali na dvoje in so šli skozi med telečjima polovicama:

¹⁹kneze Judove in kneze jeruzalemske, dvornike in duhovnike in vse ljudstvo te dežele, ki so šli skozi med polovicama tistega teleta,

²⁰izdam v roko njih sovražnikov in v pest njim, ki jim strežejo po življenju; in njih trupla bodo v jed pticam nebeškim in živalim zemeljskim.

²¹Tudi Zedekija, kralja Judovega, in njegove kneze dam v roko njih sovražnikov in v pest njim, ki jim strežejo po življenju, v roko vojske kralja babilonskega, ki je odšla od vas.

²²Glej, jaz ukažem, govori Gospod, in jih pokličem nazaj zoper to mesto, da ga oblegajo in ga vzamejo in požgo z ognjem, in mesta Judova dam v pustošenje, tako da v njih ne bode prebivalca.