Janez 5

¹Po tem je bil judovski praznik in Jezus je odšel gor v Jeruzalem.

²Torej v Jeruzalemu je pri ovčjem trgu bazen, ki se v hebrejskem jeziku imenuje Betésda in ima pet preddverij.

³V teh leži velika množica nemočnih ljudi, slepih, šepavih in oslabelih, ki čakajo na gibanje vode.

⁴Kajti angel je ob nekem času odšel dol v bazen in vzburkal vodo. Kdorkoli je potem prvi po vzburkanju vode stopil vanj, je bil ozdravljen, katerokoli bolezen je imel.

⁵In tam je bil nek človek, ki je osemintrideset let imel šibkost.

⁶Ko ga je Jezus videl ležati in je vedel, da je bil torej dolgo časa v tem stanju, mu reče: »Hočeš ozdraveti?«

⁷Nemočen človek mu je odgovoril: »Gospod, ko je voda vzburkana, nimam nobenega človeka, da bi me dal v bazen, toda medtem ko prihajam, drug stopi dol pred menoj.«

⁸Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi.«

⁹In mož je bil takoj ozdravljen in vzel svojo posteljo ter hodil. Na isti dan pa je bil šabat.

¹⁰Judje so torej rekli temu, ki je bil ozdravljen: »Šabatni dan je. Zate ni zakonito, da nosiš svojo posteljo.«

¹¹Odgovoril jim je: »Tisti, ki me je ozdravil, isti mi je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi.‹«

¹²Potem so ga vprašali: »Kateri človek je ta, ki ti je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi?‹«

¹³Tisti pa, ki je bil ozdravljen, ni vedel kdo je bil ta, ker se je Jezus na skrivaj odstranil, [kajti] množica je bila na tem kraju.

¹⁴Kasneje ga Jezus najde v templju in mu reče: »Glej, ozdravljen si. Ne greši več, da ne bi prišla k tebi hujša stvar.«

¹⁵Mož je odšel in Judom povedal, da je bil Jezus ta, ki ga je ozdravil.

¹⁶§ In zato so Judje preganjali Jezusa in si prizadevali, da ga ubijejo, ker je te stvari delal na šabatni dan.

¹⁷Toda Jezus jim je odgovoril: »Moj Oče dela do zdaj in jaz delam.«

¹⁸Zato so si Judje še bolj prizadevali, da ga ubijejo, ker ni samo prekršil šabata, temveč je tudi rekel, da je bil njegov Oče Bog in se izenačil z Bogom.

¹⁹Tedaj je Jezus odgovoril in jim rekel: »Resnično, resnično, povem vam: ›Sin ne more ničesar storiti sam od sebe, temveč kar vidi delati Očeta, kajti katerekoli stvari dela on, te prav tako enako dela Sin.

²⁰Kajti Oče ima Sina rad in mu kaže vse stvari, ki jih dela sam in pokazal mu bo večja dela kakor ta, da se boste lahko čudili.

²¹Kajti kakor Oče obuja mrtve in jih oživlja, točno tako Sin oživlja kogar hoče.

²²Kajti Oče ne sodi nobenega človeka, temveč je vso sodbo izročil Sinu,

²³da bi vsi ljudje spoštovali Sina, tako kakor spoštujejo Očeta. Kdor ne spoštuje Sina, ne spoštuje Očeta, ki ga je poslal.‹

²⁴Resnično, resnično, povem vam: ›Kdor sliši mojo besedo in veruje vanj, ki me je poslal, ima večno življenje in ne bo prišel v obsodbo, temveč je iz smrti prešel v življenje.‹

²⁵Resnično, resnično, povem vam: ›Prihaja ura in je sedaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in tisti, ki ga zaslišijo, bodo živeli.

²⁶Kajti kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal Sinu, da ima življenje v sebi,

²⁷in dal mu je tudi oblast, da izvrši sodbo, ker je Sin človekov.‹

²⁸Ne čudite se temu, kajti prihaja ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas

²⁹in bodo prišli naprej; tisti, ki so delali dobro, k vstajenju življenja; tisti pa, ki so delali zlo, k vstajenju prekletstva.

³⁰§ Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti. Kakor slišim, sodim in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje lastne volje, temveč voljo Očeta, ki me je poslal.

³¹Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni resnično.

³²Drug je, ki prinaša pričevanje o meni in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično.

³³Vi ste poslali k Janezu in on pričuje za resnico.

³⁴Toda jaz pričevanja ne sprejemam od človeka, toda te stvari govorim, da bi bili vi lahko rešeni.

³⁵On je bil goreča in sijoča svetloba in vi ste se bili voljni nekaj časa veseliti v njegovi svetlobi.

³⁶Toda jaz imam večje pričevanje kakor [to] od Janeza, kajti dela, ki mi jih je Oče dal, da jih dokončam, ista dela, ki jih jaz opravljam, pričujejo o meni, da me je poslal Oče.

³⁷In sam Oče, ki me je poslal, je prinesel pričevanje o meni. Vi niste nikoli slišali njegovega glasu, niti videli njegovega videza.

³⁸In vi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, kajti kogar je on poslal, njemu ne verujete.

³⁹Preiskujete pisma, kajti v njih mislite, [da] imate večno življenje. To pa so ta, ki pričujejo o meni.

⁴⁰In vi nočete priti k meni, da bi lahko imeli življenje.

⁴¹Ne sprejemam časti od ljudi.

⁴²Toda poznam vas, da v sebi nimate Božje ljubezni.

⁴³Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če bo kdo drug prišel v svojem lastnem imenu, ga boste sprejeli.

⁴⁴Kako lahko verujete vi, ki sprejemate čast drug od drugega, pa ne iščete časti, ki prihaja samo od Boga?

⁴⁵Ne mislite, da vas bom jaz tožil Očetu. Nekdo je, ki vas toži, celó Mojzes, v katerega zaupate.

⁴⁶Kajti če bi verovali Mojzesu, bi verovali meni, kajti pisal je o meni.

⁴⁷Toda če ne verujete njegovim pisanjem, kako boste verovali mojim besedam?«

Janez 5

¹Potem je bil praznik Judov in Jezus se napoti v Jeruzalem.

²V Jeruzalemu je pa pri Ovčjih vratih kopel, ki se hebrejski imenuje Betezda, in ima pet lop.

³V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali gibanja vode.

⁴Prihajal je namreč angel ob svojem času v kopel in je kalil vodo; in kdor je prvi stopil v vodo, potem ko se je bila skalila, je ozdravel, katerokoli bolezen je imel.

⁵Bil je pa tam neki človek, ki je bil osemintrideset let bolan.

⁶Ko ga Jezus vidi, da leži, in zve, da je že dolgo časa bolan, mu reče: Hočeš li ozdraveti?

⁷Bolnik mu odgovori: Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drugi pred menoj.

⁸Veli mu Jezus: Vstani, vzemi posteljo svojo in hodi.

⁹In precej je mož ozdravel, in vzame posteljo svojo in hodi. Bila pa je tisti dan sobota.

¹⁰Zatorej reko Judje ozdravljenemu: Sobota je, in ne smeš postelje nositi.

¹¹On pa jim odgovori: Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi posteljo svojo in hodi.

¹²Vprašajo ga: Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: Vzemi posteljo in hodi?

¹³Ozdravljenec pa ni vedel, kdo je bil; zakaj Jezus se je umaknil, ker je bilo veliko ljudstva v tem kraju.

¹⁴Potem ga najde Jezus v templju in mu reče: Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi.

¹⁵Človek odide in sporoči Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil.

¹⁶In zato so Judje preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto.

¹⁷Jezus jim je pa odgovoril: Oče moj dela doslej, tudi jaz delam.

¹⁸Zato pa so Judje še bolj gledali, da bi ga umorili, ker ni le sobote prelomil, marveč tudi Boga je imenoval svojega Očeta, delajoč se enakega Bogu.

¹⁹Jezus torej odgovori in jim reče: Resnično, resnično vam pravim: Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče; karkoli namreč dela on, to tudi Sin dela prav tako.

²⁰Kajti Oče ljubi Sina in mu kaže vse, kar sam dela, in še večja dela nego ta mu pokaže, da bi se vi čudili.

²¹Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče.

²²Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temuč vso sodbo je izročil Sinu,

²³da bi vsi častili Sina, kakor časté Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal.

²⁴Resnično, resnično vam pravim, kdor posluša mojo besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje, in ne pride na sodbo, temuč je že prešel iz smrti v življenje.

²⁵Resnično, resnično vam pravim, da pride ura in je že zdaj, ko mrtvi zaslišijo glas Sinu Božjega, in kateri zaslišijo, bodo živeli.

²⁶Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi.

²⁷In dal mu je oblast tudi soditi, ker je sin človečji.

²⁸Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov

²⁹in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.

³⁰Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati. Kakor slišim, tako sodim, in sodba moja je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal.

³¹Ako sam za sebe pričam, pričevanje moje ni resnično.

³²Drugi je, ki pričuje zame, in vem, da je resnično pričevanje, ki ga daje zame.

³³Vi ste poslali k Janezu, in on je pričal za resnico.

³⁴Ali jaz ne sprejemam pričevanja, ki je od človeka; ali pravim to, da se vi zveličate.

³⁵On je bil svetiljka, ki je gorela in svetila: vam pa je bilo po volji, da se nekaj časa veselite svetlobe njegove.

³⁶Ali jaz imam večje pričevanje nego Janezovo: dela namreč, katera mi je Oče izročil, da jih dopolnim, prav ta dela, ki jih jaz delam, pričajo zame, da me je Oče poslal.

³⁷In Oče, ki me je poslal, je sam pričal zame. Niste nikoli slišali njegovega glasu, ne videli njegovega obličja;

³⁸in besede njegove nimate, da bi prebivala v vas: ker temu, ki ga je on poslal, ne verujete.

³⁹Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame;

⁴⁰a nočete priti k meni, da bi imeli življenje.

⁴¹Slave od ljudi ne sprejemam.

⁴²Ali poznam vas, da nimate ljubezni Božje v sebi.

⁴³Jaz sem prišel v Očeta svojega imenu, in me ne sprejemate; če kdo drugi pride v svojem imenu, njega sprejmete.

⁴⁴Kako morete verovati, ko sprejemate slavo drug od drugega, slave pa, ki je od edinega Boga, ne iščete?

⁴⁵Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; je že, ki vas toži: Mojzes, ki ste nanj postavili upanje svoje.

⁴⁶Ko bi namreč verovali Mojzesu, bi verovali meni; zakaj on je pisal o meni.

⁴⁷Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verjeli?