Izaija 63

¹»Kdo je ta, ki prihaja iz Edóma, s pobarvanimi oblekami iz Bocre? Ta, ki je veličasten v svojem oblačilu, potujoč v veličini svoje moči?« »Jaz, ki govorim v pravičnosti, močan, da rešim.«

²»Zakaj si rdeč v svojem oblačilu in so tvoje obleke podobne tistemu, ki tlači v vinski kadi?«

³Sam sem tlačil vinsko stiskalnico in izmed ljudstva ni bilo nikogar z menoj, kajti jaz jih bom pomendral v svoji jezi in jih poteptal v svoji razjarjenosti in njihova kri bo poškropljena na moje obleke in omadeževal si bom vse svoje oblačilo.

⁴Kajti dan maščevanja je v mojem srcu in leto mojih odkupljenih je prišlo.

⁵Pogledal sem in nikogar ni bilo, da pomaga in čudil sem se, da ni bilo nikogar, da podpre. Zato mi je moj lastni laket prinesel rešitev duše in moja razjarjenost me je podpirala.

⁶V svoji jezi bom pomendral ljudstvo in jih opijanil v svoji razjarjenosti in njihovo moč bom privedel dol do zemlje.

⁷Omenil bom Gospodove ljubeče skrbnosti in Gospodove hvalnice, glede na vse, kar je Gospod podelil na nas in veliko dobroto do Izraelove hiše, ki jo je podelil nanje, glede na njegova usmiljenja in glede na množino njegovih ljubečih skrbnosti.

⁸Kajti rekel je: »Zagotovo so moje ljudstvo, otroci, ki ne bodo lagali.« Tako je bil njihov Odrešenik.

⁹V vsej njihovi stiski je bil stiskan in angel njegove prisotnosti jih je rešil. V svoji ljubezni in svojem usmiljenju jih je odkupil in nosil jih je in prenašal vse dni davnine.

¹⁰Toda uprli so se in jezili njegovega Svetega Duha, zato se je obrnil, da bi bil njihov sovražnik in se boril proti njim.

¹¹Potem se je spomnil dni davnine, Mojzesa in njegovega ljudstva, rekoč: »Kje je tisti, ki jih je s pastirjem svojega tropa privedel iz morja? Kje je tisti, ki je znotraj njega položil svojega Svetega Duha?

¹²Ki jih je vodil z Mojzesovo desnico, svojim veličastnim laktom, razdeljujoč vode pred njimi, da si naredi večno ime?

¹³Ki jih je vodil skozi globino kakor konja v divjini, da se ne bi spotaknili?

¹⁴Kakor gre žival dol v dolino, mu je Gospodov Duh naklonil, da počiva. Tako si vodil svoje ljudstvo, da si narediš veličastno ime.

¹⁵Poglej dol iz nebes in glej iz prebivališča svoje svetosti in svoje slave. Kje je tvoja gorečnost in tvoja moč, odzvanjanje tvoje notranjosti in tvoja usmiljenja do mene? Ali so zadržana?

¹⁶Nedvomno si ti naš oče, čeprav je Abraham neveden o nas in nas Izrael ne prizna. Ti, oh Gospod, si naš oče, naš odkupitelj; tvoje ime je od vekomaj.

¹⁷Oh Gospod, zakaj si nam povzročil, da zaidemo s tvojih poti in si naše srce zakrknil pred tvojim strahom? Vrni se zaradi svojih služabnikov, rodov svoje dediščine.

¹⁸Ljudstvo tvoje svetosti ga je imelo v lasti le kratek čas. Naši nasprotniki so pomendrali tvoje svetišče.

¹⁹Mi smo tvoji. Nikoli nisi vladal nad njimi; niso bili imenovani s tvojim imenom.

Izaija 63

¹Kdo je ta, ki prihaja od Edoma, v rdeče pobarvani obleki iz Bozre? Krasen je v svoji obleki, ponosno stopa v obili moči svoji! – Jaz sem, ki govorim v pravičnosti, premogočen za rešenje. –

²Zakaj si rdeč po obleki in oblačila tvoja kakor njega, ki tlači v tlačilnici? –

³Tlačil sem v tlačilnici sam, in izmed ljudstev ni bilo nikogar z menoj; zatorej sem jih teptal v jezi svoji in jih gazil v togoti svoji, da se je ž njih životnim sokom oškropila obleka moja in sem si vsa oblačila omadeževal.

⁴Zakaj dan maščevanja je bil v srcu mojem in moje leto odrešenja je prišlo.

⁵In oziral sem se, a ni bilo nobenega pomočnika, in strmel sem, da ni nikogar, ki bi podpiral. Tedaj mi je rešenje prinesla rama moja, in togota moja, ta me je podpirala.

⁶In teptal sem ljudstva v jezi svoji in sem jih upijanil v togoti svoji, in njih životni sok sem izlil na tla.

⁷Milosti Gospodovih se bom hvalno spominjal, slavnih del Gospodovih, po vsem, kar nam je podelil Gospod, in obilne dobrote hiši Izraelovi, ki jim jo je izkazal po usmiljenju svojem in po obilosti milosti svojih.

⁸Kajti rekel je: Res, ljudstvo moje so, sinovi, ki ne bodo ravnali lažnivo. Torej jim je bil rešitelj.

⁹V vsej njih stiski je bil sam stiskan, in angel obličja njegovega jih je reševal. V svoji ljubezni in usmiljenosti jih je odkupil sam in dvignil jih je nase ter jih nosil vse dni nekdanje.

¹⁰Ali oni so se uprli in žalili duha svetosti njegove; zato se jim je izpremenil v sovražnika, sam se je boril proti njim.

¹¹Tedaj se je spominjalo ljudstvo njegovo dni nekdanjih, dni Mojzesovih: Kje je, ki jih je izpeljal z morja s pastirji črede svoje vred? Kje je, ki je mednje dal duha svetosti svoje?

¹²ki jih je spremljal Mojzesu na desnici z veličastno ramo svojo? ki je razklal vode pred njimi, da bi si napravil ime večno?

¹³ki jih je vodil skozi globočine kakor konja po puščavi, da se niso spoteknili?

¹⁴Kakor žival stopa nazaj v dolino, jih je peljal duh Gospodov v pokoj: tako si vodil ljudstvo svoje, da si napraviš ime veličastno.

¹⁵Ozri se iz nebes in poglej iz prebivališča svetosti in veličasti svoje! kje je gorečnost tvoja in kje mogočna dela tvoja? Nagib svojega srca in svojo usmiljenost zadržuješ meni.

¹⁶Saj ti si oče naš; kajti Abraham ne ve za nas in Izrael nas ne pozna, ti, o Gospod, si oče naš; odrešenik naš od vekomaj ti je ime.

¹⁷Zakaj pripuščaš, o Gospod, da zahajamo od potov tvojih, zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo? Vrni se k nam zaradi hlapcev svojih, zavoljo rodov dediščine svoje!

¹⁸Le malo časa jo je imelo v posesti ljudstvo svetosti tvoje: sovražniki naši so razteptali svetišče tvoje.

¹⁹Postali smo kakor tisti, ki jim nikoli nisi gospodoval, ki se niso imenovali po tvojem imenu!