Izaija 51

¹Prisluhnite mi, vi, ki sledite pravičnosti, vi, ki iščete Gospoda. Glejte na skalo, iz katere ste izklesani in k luknji jame, iz katere ste izkopani.

²Poglejte na Abrahama, svojega očeta in na Saro, ki vas je rodila. Kajti poklical sem ga samega, ga blagoslovil in namnožil.

³Kajti Gospod bo tolažil Sion, tolažil bo vse njegove opustošene kraje in njegovo divjino bo naredil podobno Edenu in njegovo puščavo podobno Gospodovemu vrtu. V njem bo najti radost in veselje, zahvaljevanje in glas melodije.

⁴Prisluhni mi, moje ljudstvo; pazljivo mi prisluhni, oh moj narod. Kajti postava bo izšla od mene in svojo sodbo bom naredil, da počiva za svetlobo ljudstvu.

⁵Moja pravičnost je blizu, moja rešitev duš je odšla naprej in moji lakti bodo sodili ljudstvo; otoki bodo čakali name in v moj laket bodo zaupali.

⁶Povzdignite svoje oči k nebu in poglejte dol na zemljo spodaj, kajti nebo bo izginilo proč kakor dim in zemlja se bo postarala kakor obleka in tisti, ki prebivajo na njej, bodo umrli na podoben način, toda moja rešitev duš bo večna in moja pravičnost ne bo odpravljena.

⁷Prisluhnite mi vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, v čigar srcu je moja postava. Ne bojte se graje ljudi niti ne bodite prestrašeni ob njihovih zasramovanjih.

⁸Kajti molj jih bo pojedel kakor obleko in ličinka jih bo pojedla kakor volno, toda moja pravičnost bo na veke in moja rešitev duš od roda do roda.

⁹Zbudi se, zbudi se, nadeni si moč, oh Gospodov laket. Zbudi se kakor v starodavnih dneh in rodovih od davnine. Mar nisi ti tisti, ki je posekal Rahaba in ranil zmaja?

¹⁰Mar nisi ti tisti, ki je osušil morje, vode velike globine, ki je globine morja spremenil v pot za odkupljene, da so prešli?

¹¹Zato se bodo Gospodovi odkupljenci vrnili in s petjem prišli na Sion in večna radost bo na njihovi glavi. Dosegli bodo veselje in radost, bridkost in žalovanje pa bosta pobegnila.

¹²Jaz, celó jaz sem ta, ki vas tolaži. Kdo si ti, da bi se bal človeka, ki bo umrl in človeškega sina, ki bo narejen kot trava,

¹³pozabljaš pa Gospoda, svojega stvarnika, ki je razprostrl nebo in položil temelje zemlji in si se nenehno vsak dan bal zaradi razjarjenosti zatiralca, kakor če bi bil ta pripravljen, da uniči? In kje je zatiralčeva razjarjenost?

¹⁴Ujeti popotnik hiti, da bi bil lahko izpuščen in da ne bi umrl v jami niti da njegovega kruha ne bi zmanjkalo.

¹⁵Toda jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki je razdelil morje, katerega valovi rjovijo: »Gospod nad bojevniki je njegovo ime.«

¹⁶Svoje besede sem položil v tvoja usta in te zakril v senco svoje roke, da lahko zasadim nebo in položim temelje zemlji in rečem Sionu: ›Ti si moje ljudstvo.‹

¹⁷Zbudi se, zbudi se, vstani, oh [prestolnica] Jeruzalem, ki si pila pri Gospodovi roki čašo njegove razjarjenosti. Pila si droži iz čaše trepetanja in jih posrebala.

¹⁸Nikogar ni, da jo usmerja med vsemi sinovi, ki jih je rodila niti ni nikogar izmed njenih sinov, ki jih je vzgojila, da jo prime za roko.

¹⁹Ti dve stvari sta prišli nadte; komu bo žal zate? Opustošenje, poguba, lakota in meč. Po kom te bom potolažil?

²⁰Tvoji sinovi so oslabeli, ležijo na vrhu vseh ulic, kakor divji bik v mreži. Polni so Gospodove razjarjenosti, graje tvojega Boga.

²¹Zato poslušaj sedaj to, ti trpeča in pijana, toda ne z vinom.

²²Tako govori tvoj Gospod, Gospod in tvoj Bog, ki se poteguje za stvar svojega ljudstva: »Glej, iz tvoje roke sem vzel čašo trepetanja, celó droži iz čaše svoje razjarjenosti. Ne boš je več ponovno pila,

²³temveč jo bom položil v roko tistih, ki te stiskajo, ki so tvoji duši rekli: ›Skloni se, da lahko gremo preko‹ in svoje telo si položila kakor tla in kakor ulico tistim, ki so šli preko.

Izaija 51

¹Poslušajte me vi, ki hodite za pravičnostjo, ki iščete Gospoda! Glejte na skalo, iz katere ste izsekani, in v votlino jame, iz katere ste izkopani!

²Glejte na Abrahama, očeta svojega, in na Saro, ki vas je rodila: kajti poklical sem ga, ko je bil edinec, in sem ga blagoslovil in ga pomnožil.

³Zakaj Gospod je potolažil Sion, potolažil je vse razvaline njegove in je naredil puščavo njegovo kakor raj in samoto njegovo kakor vrt Gospodov; veselje in radost bo na njem, zahvala in psalmov glas.

⁴Poslušajte me, ljudstvo moje, in narod moj, obrnite ušesa v me! kajti postava pride od mene, in pravico svojo postavim ljudstvom za svetlobo.

⁵Blizu je pravičnost moja, izšlo je zveličanje moje, in roke moje bodo sodile ljudstva, v meni bodo imeli upanje otoki in čakali bodo rame moje.

⁶Povzdignite proti nebesom oči in glejte zemljo spodaj! zakaj nebesa izginejo kakor dim in zemlja se postara kakor obleka, in prebivalci njeni pomrjo enako. Ali zveličanje moje bode vekomaj in pravičnost moja se ne okruši.

⁷Poslušajte me vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, ki ima postavo mojo v srcu svojem: Ne bojte se zasramovanja smrtnega človeka in ne plašite se njih preklinjanja!

⁸Zakaj kakor sukno jih razje molj in kakor volno jih razgrize črvič; pravičnost moja pa bode vekomaj in zveličanje moje od roda do roda.

⁹Zbudi se, zbudi, obleci moč, o rama Gospodova! Zbudi se kakor v starih časih, pri nekdanjih rodovih! Ali nisi ti tista, ki je razdrobila Egipt, ki je presunila morskega velikana?

¹⁰Ali nisi ti tista, ki je posušila morje, velikega brezna vode, ki je naredila morske globočine za pot, po katerem naj preidejo odkupljeni?

¹¹In odrešenci Gospodovi se vrnejo ter pridejo na Sion s petjem, in večna radost bode nad njih glavo; veselje in radost jih objame, a žalovanje in zdihovanje pobegne.

¹²Jaz, jaz sam sem tolažitelj vaš. Kdo si ti, da se bojiš človeka, ki umrje, in sina človekovega, ki izgine kakor seno?

¹³in da zabiš Gospoda, stvarnika svojega, ki je razpel nebo in ustanovil zemljo, in si v strahu vedno, vsak dan, zaradi togote stiskalčeve, ko se pripravlja, da bi pogubil? In kje je togota stiskalčeva?

¹⁴Hitro bo izpeljan v prostost tisti, ki je sključen v okovih, in ne umre in ne pade v jamo, tudi ne bo pogrešal kruha svojega.

¹⁵Zakaj jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki razburjam morje, da bučé njegovi valovi; Gospod nad vojskami je ime njegovo.

¹⁶In položil sem besede svoje v usta tvoja in zakril sem te z roke svoje senco, da zgradim nebesa in ustanovim zemljo ter rečem Sionu: Ljudstvo si moje.

¹⁷Zbudi se, zbudi, vstani, jeruzalemska hči, ki si iz roke Gospodove pila togote njegove čašo; kupo, čašo omotno si pila, izsrebala.

¹⁸Nikogar ni bilo, da bi jo bil vodil, izmed vseh otrok, ki jih je rodila, ne enega, ki bi jo bil prijel za roko, izmed vseh sinov, ki jih je vzredila.

¹⁹Tisto dvoje se ti je prigodilo, kdo bi te miloval? –: razdejanje in podrtje, lakota in meč. Kako naj te potolažim?

²⁰Otroci tvoji so onemogli, leže po vseh ulicah in voglih kakor jelen v mreži; polni so togote Gospodove, grožnje Boga tvojega.

²¹Zato čuj vendar, o ponižana in pijana, a ne vina:

²²Tako govori Gospod tvoj, Jehova, in Bog tvoj, ki se poteguje za pravdo ljudstva svojega: Glej, iz roke tvoje jemljem čašo omotno, čašo togote svoje: ne boš je več pila.

²³Ampak dam jo v roko njih, ki te ponižujejo, ki so govorili duši tvoji: Vrzi se na tla, da pojdemo čeznjo! In ti si naredila kakor tla hrbet svoj in kakor cesto čezenj gredočim.