Izaija 37

¹Pripetilo se je, ko je kralj Ezekíja to slišal, da je pretrgal svoja oblačila, se pokril z vrečevino in odšel v Gospodovo hišo.

²Poslal je Eljakíma, ki je bil nad družino, pisarja Šebná in starešine duhovnikov, pokrite z vrečevino, k preroku Izaiju, Amócovemu sinu.

³Rekli so mu: »Tako govori Ezekíja: ›Ta dan je dan stiske, graje in bogokletja, kajti otroci so prišli do rojstva in tam ni moči za porod.

⁴Morda bo Gospod, tvoj Bog, slišal besede Rabšakéja, ki ga je poslal asirski kralj, njegov gospodar, da kara živega Boga in bo pograjal besede, ki jih je slišal Gospod, tvoj Bog. Zatorej dvigni svojo molitev za ostanek, ki je ostal.«

⁵Tako so služabniki kralja Ezekíja prišli k Izaiju.

⁶Izaija jim je rekel: »Tako boste rekli svojemu gospodarju: ›Tako govori Gospod: ›Ne boj se besed, ki si jih slišal, s katerimi so služabniki asirskega kralja proti meni izrekali bogokletje.

⁷Glej, nanj bom poslal sunek [duha] in slišal bo govorico in se vrnil v svojo lastno deželo in povzročil mu bom, da v svoji lastni deželi pade pod mečem.‹«

⁸Tako se je Rabšaké vrnil in našel asirskega kralja, vojskujočega se zoper Libno, kajti slišal je, da je odpotoval iz Lahíša.

⁹Slišal je reči glede Tirháka, kralja Etiopije: »Prišel je naprej, da se vojskuje s teboj.« In ko je ta to slišal, je poslal poslance k Ezekíju, rekoč:

¹⁰»Tako govorite Judovemu kralju Ezekíju, rekoč: ›Ne dopusti, da te tvoj Bog, v katerega zaupaš, zavede, rekoč: ›Jeruzalem ne bo izročen v roko asirskega kralja.‹

¹¹Glej, slišal si, kaj so asirski kralji storili vsem deželam z njihovim popolnim uničenjem, pa boš ti osvobojen?

¹²Mar so bogovi narodov osvobodili tiste, ki so jih moji očetje uničili, kakor Gozána, Harána, Recefa in otroke Edena, ki so bili v Telasárju?

¹³Kje je kralj Hamáta, kralj Arpáda in kralj mesta Sefarvájima, Hene in Avája?‹«

¹⁴Ezekíja je prejel pismo iz roke poslancev ter ga prebral in Ezekíja je odšel gor v Gospodovo hišo in ga razprostrl pred Gospodom.

¹⁵In Ezekíja je molil h Gospodu, rekoč:

¹⁶»Oh Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog, ki prebivaš med kerubi, ti si Bog, celó ti sam, izmed vseh kraljestev zemlje. Ti si naredil nebo in zemljo.

¹⁷Nagni svoje uho, oh Gospod in prisluhni; odpri svoje oči, oh Gospod in glej in poslušaj vse besede Senaheriba, ki jih je poslal, da graja živega Boga.

¹⁸Resnično, Gospod, asirski kralji so opustošili vse narode in njihove dežele

¹⁹in njihove bogove vrgli v ogenj, kajti to niso bili bogovi, temveč delo človeških rok, les in kamen, zato so jih uničili.

²⁰Zdaj torej, oh Gospod, naš Bog, reši nas pred njegovo roko, da bodo vsa kraljestva zemlje lahko vedela, da si ti Gospod, celó samo ti.«

²¹Potem je Izaija, Amócov sin, poslal k Ezekíju, rekoč: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Kakor si molil k meni zoper asirskega kralja Senaheriba;

²²to je beseda, ki jo je Gospod spregovoril glede njega: ›Devica, sionska hči, te je prezirala in se ti smejala do zaničevanja, jeruzalemska hči je nad teboj zmajevala z glavo.

²³Koga si grajal in proti komu si izrekal bogokletje? Zoper koga si povišal svoj glas in svoje oči povzdignil na višavo? Celó zoper Svetega Izraelovega.

²⁴S svojimi služabniki si grajal Gospoda in rekel: ›Z množico svojih bojnih vozov sem prišel gor do višin gora, k pobočjem Libanona in posekal bom njegove visoke cedre in izbrane ciprese in vstopil bom v višino njegove meje in gozd njegovega Karmela.

²⁵Kopál sem in pil vodo in s podplatom svojega stopala sem posušil vse reke obleganih krajev.

²⁶Mar nisi že dolgo nazaj slišal, kako sem to storil in od starodavnih časov, da sem to oblikoval? Sedaj sem privedel, da se je to zgodilo, da bi moral položiti opustela obrambna mesta v kupe ruševin.

²⁷Zato so bili njihovi prebivalci majhne moči, bili so zaprepadeni in zbegani. Bili so kakor trava polja in kakor zeleno zelišče, kakor trava na hišnih strehah in kakor ožgano žito, preden zraste.

²⁸Toda jaz poznam tvoje prebivališče, tvoje odhajanje, tvoje prihajanje in tvoj bes zoper mene.

²⁹Ker je tvoj bes zoper mene in je tvoj hrup prišel gor v moja ušesa, zato bom zataknil svoj kavelj v tvoj nos in svojo brzdo med tvoje ustnice in te obrnil nazaj po poti, po kateri si prišel.

³⁰To ti bo znamenje: ›To leto boste jedli kar zraste samo od sebe in drugo leto to, kar požene od istega, v tretjem letu pa sejte, žanjite, sadite vinograde in jejte od njihovega sadu.

³¹Preostanek od Judove hiše, ki je pobegnil, se bo ponovno ukoreninil navzdol in navzgor obrodil sad.

³²Kajti iz Jeruzalema bo izšel preostanek in tisti, ki pobegnejo z gore Sion. Gorečnost Gospoda nad bojevniki bo to storila.‹

³³Zato tako govori Gospod glede asirskega kralja: ›Ta ne bo prišel v to mesto, niti tja ne bo izstrelil puščice, niti predenj ne bo prišel s ščiti, niti zoper njega ne bo nasul okopa.

³⁴Po poti, po kateri je prišel, po isti se bo vrnil in ne bo prišel v to mesto,‹ govori Gospod.

³⁵›Kajti jaz bom branil to mesto, da ga rešim zaradi sebe in zaradi svojega služabnika Davida.‹«

³⁶Potem je odšel naprej Gospodov angel in jih v taboru Asircev udaril sto petinosemdeset tisoč. Ko so zgodaj zjutraj vstali, glej, oni vsi so bili mrtva trupla.

³⁷Tako je asirski kralj Senaherib odpotoval, odšel, se vrnil in prebival v Ninivah.

³⁸Pripetilo se je, ko je oboževal v hiši svojega boga Nisróha, da sta ga njegova sinova Adraméleh in Sarécer udarila z mečem in pobegnila v deželo Armenijo in namesto njega je zakraljeval njegov sin Asarhadón.

Izaija 37

¹In ko je to slišal kralj Ezekija, si raztrga oblačila in se ogrne z raševino in stopi v hišo Gospodovo.

²In pošlje Eljakima, ki je bil nad dvorcem, in Sebna pisarja ter starejšine duhovnikov, odete z raševino, k proroku Izaiju, sinu Amozovemu.

³In ti mu reko: Tako pravi Ezekija: Dan stiske in strahovanja in zasramovanja je ta dan, kajti otroci so blizu do poroda, a moči ni za porod.

⁴Morda bo slišal Gospod, Bog tvoj, besede Rabsakove, ki ga je poslal kralj asirski, gospod njegov, sramotit Boga živega, in bo kaznoval besede, ki jih je slišal Gospod, Bog tvoj. Zato povzdigni prošnjo za ostanke, kar jih še je.

⁵Ko so torej prišli hlapci Ezekija kralja k Izaiju,

⁶jim reče Izaija: Tako povejte gospodu svojemu: Tako pravi Gospod: Ne boj se spričo tistih besed, ki si jih slišal, s katerimi so me preklinjali hlapci kralja asirskega.

⁷Glej, jaz mu vdahnem duha, da začuje glas in se vrne v deželo svojo, in storim, da pade od meča v deželi svoji.

⁸In Rabsak se vrne in najde kralja asirskega, vojskujočega se z Libno; slišal je bil namreč, da je odpotoval od Lahisa.

⁹V tem zasliši, da govorijo o Tirhaku, kralju v Etiopiji: Gre se vojskovat zoper tebe. Ko je to slišal, pošlje poslance k Ezekiju z ukazom:

¹⁰Tako govorite Ezekiju, kralju Judovemu, in recite: Naj te ne vara Bog tvoj, ki nanj staviš upanje, govoreč: Jeruzalem ne bo dan kralju asirskemu v roko.

¹¹Glej, sam si slišal, kar so storili kralji asirski vsem drugim deželam, pokončavši jih docela, in ti bi se otel?

¹²So li mar oteli bogovi narodov tiste, ki so jih pogubili očetje moji, Gozana in Harana in Rezefa in sinove Edena, ki so bili v Telasarju?

¹³Kje je kralj hamatski in kralj arpadski in kralj mesta Sefarvaima, Hene in Ive?

¹⁴In ko Ezekija prejme pismo iz roke poslancev in ga prebere, gre gori v hišo Gospodovo in ga razgrne pred Gospodom.

¹⁵In molil je Ezekija h Gospodu, govoreč:

¹⁶Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, ki stoluješ nad kerubi, ti si Bog, ti edini, vsem kraljestvom na zemlji, ti si ustvaril nebesa in zemljo.

¹⁷Nagni, o Gospod, uho svoje in poslušaj, odpri, Gospod, oči svoje in glej, in poslušaj vse besede Senaheriba, ki je poslal sramotit živega Boga.

¹⁸Res je, Gospod, opustošili so kralji asirski vse one narode in njih deželo;

¹⁹in vrgli so njih bogove v ogenj, ker niso bili bogovi, ampak rok človeških delo, les in kamen; zato so jih pogubili.

²⁰Sedaj torej, Gospod, Bog naš, reši nas iz roke njegove, da bi spoznala vsa kraljestva na zemlji, da si ti Gospod, ti edini.

²¹Tedaj pošlje Izaija, sin Amozov, k Ezekiju, da mu reko: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Ker si me prosil spričo Senaheriba, kralja asirskega,

²²to je beseda, ki jo je govoril Gospod za njega: Zaničuje te, zasmehuje te devica, hči sionska, za teboj maje glavo hči jeruzalemska.

²³Koga si sramotil in preklinjal? in zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil oči svoje? Zoper Svetnika Izraelovega!

²⁴Po hlapcih svojih si sramotil Gospoda, ko si govoril: Z množico voz svojih sem prišel na vrh gorá, do najvišje strani Libanona; in posekam na njem visoke cedre in izbrane ciprese njegove, stopim tudi na največjo višino njegovo, v gaj na vrtu njegovem.

²⁵Jaz sem kopal vodnjake in izpil vode, in s stopalom nog svojih hočem posušiti vse reke v Egiptu.

²⁶A nisi li slišal, da sem jaz to delal od zdavnaj in snoval od starih časov? Sedaj sem storil, da je prišlo to, da rušiš utrjena mesta v kupe razvalin.

²⁷Zato so bili njih prebivalci slabotnih rok, prestrašeni in izbegani; bili so kakor trava na njivi in kakor mehka zelenjava, kakor seno po strehah in žito posmojeno, preden gre v latje.

²⁸In sejo tvojo in odhod in prihod tvoj poznam, tudi divjanje tvoje zoper mene.

²⁹Ker divjanje tvoje zoper mene in lahkoživstvo tvoje je prišlo do ušes mojih, zato denem obroček svoj v tvoj nos in uzdo svojo med ustnice tvoje, in povedem te nazaj po tistem potu, po katerem si prišel.

³⁰In to ti bodi znamenje: letos boste jedli, kar samo zraste, drugo leto pa, kar po tem priraste, v tretjem letu pa sejte in ženjite in sadite vinograde ter jejte njih sad.

³¹In ohranjenci hiše Judove, kar jih preostane, bodo poganjali zopet korenine spodaj in rodili sad zgoraj.

³²Zakaj iz Jeruzalema izide ostanek in s Sionske gore tisti, ki se bodo ohranili; gorečnost Gospoda nad vojskami stori to.

³³Zatorej pravi tako Gospod za kralja asirskega: Ne pride v to mesto in pšic ne sproži sem, tudi ščita mu ne postavi nasproti in nasipov ne napravi zoper njega.

³⁴Po istem potu, po katerem je prišel, se vrne, v to mesto pa ne pride, pravi Gospod.

³⁵Kajti branil bom to mesto, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega hlapca.

³⁶In šel je angel Gospodov ter jih pobil v asirskem ostrogu sto in petinosemdeset tisoč. In ko so vstali zjutraj, glej, bili so vsi tisti trupla mrtvih.

³⁷Zato se vzdigne Senaherib, kralj asirski, in odide in se vrne ter ostane v Ninivah.

³⁸In zgodilo se je, ko se je klanjal v hiši Nisroka, boga svojega, da ga Adramelek in Sarezer, sinova njegova, udarita z mečem in pobegneta v deželo Araratsko. In kraljeval je sin njegov Esar-hadon namesto njega.