Izaija 29

¹§ Gorje Ariélu, Ariélu, mestu, kjer je prebival David! Dodajte letu leto; naj ubijejo žrtve.

²Vendar bom Ariél spravil v tegobo in tam bo potrtost in bridkost in ta mi bo kakor Ariél.

³Utaboril se bom naokoli zoper tebe in zoper tebe bom položil obleganje z nasipom in zoper tebe bom dvignil utrdbe.

⁴Ponižan boš in govoril boš iz zemlje in tvoj govor iz prahu bo znižan in tvoj glas bo kakor od nekoga, ki ima osebnega duha iz zemlje in tvoj govor bo šepetal iz prahu.

⁵Poleg tega bo množica tvojih tujcev podobna drobnemu prahu in množica strahovitežev bo kakor pleve, ki mineva. Da, to bo v trenutku, nenadoma.

⁶Od Gospoda nad bojevniki boš obiskan z gromom in s potresom in z velikim hrupom, z viharjem, neurjem in plamenom požirajočega ognja.

⁷Množica vseh narodov, ki se bori zoper Ariél, celo vsi, ki se borijo proti njemu in njegovemu oporišču in ki ga stiskajo, bodo kakor sanje nočnega videnja.

⁸To bo torej kakor kadar lačen človek sanja in glej, on jé; toda zbuja se, njegova duša pa je prazna. Ali kakor kadar žejen človek sanja in glej pije; toda zbudi se in glej, je oslabel, njegova duša pa ima apetit. Takšna bo množica vseh narodov, ki se borijo zoper goro Sion.

⁹Ustavite se in se čudite, strmite in glejte. Pijani so, toda ne zaradi vina; omahujejo, toda ne zaradi močne pijače.

¹⁰Kajti Gospod je na vas izlil duha globokega spanja in zaprl vaše oči. Preroke in vaše vladarje, vidce je pokril.

¹¹Videnje vsega vam je postalo kakor besede knjige, ki je zapečatena, ki jo ljudje izročijo nekomu, ki je učen, rekoč: ›Beri to, prosim te.‹ Ta pa pravi: ›Ne morem, kajti zapečatena je.‹

¹²In knjiga je izročena tistemu, ki ni učen, rekoč: ›Beri to, prosim te.‹ In ta pravi: ›Nisem učen.‹

¹³Zato je Gospod rekel: »Ker se mi to ljudstvo približuje s svojimi usti in me časti s svojimi ustnicami, toda svoje srce so odstranili daleč proč od mene in je njihov strah proti meni naučen s človeškimi predpisi,

¹⁴zato, glej, nadaljeval bom, da storim čudovito delo med tem ljudstvom, celó čudovito delo in čudo, kajti modrost njihovih modrih mož bo izginila in razumevanje njihovih preudarnih mož bo skrito.

¹⁵Gorje tistim, ki globoko iščejo, da skrijejo svoj naklep pred Gospodom in so njihova dela v temi in govorijo: »Kdo nas vidi? In kdo nas pozna?«

¹⁶Zagotovo bo vaše sprevračanje stvari na glavo veljalo kakor lončarjevo ilo. Mar bo delo reklo o tistem, ki ga je naredil: »Ta me ni naredil?« Mar bo oblikovana stvar rekla o tistem, ki jo je oblikoval: »Ta nima razumevanja?«

¹⁷Mar ni le še malo in Libanon bo spremenjen v rodovitno polje in rodovitno polje bo veljalo kakor gozd?

¹⁸Na ta dan bodo gluhi slišali besede iz knjige in oči slepega bodo videle iz nejasnosti in iz teme.

¹⁹Tudi krotki bodo povečali svojo radost v Gospodu in revni med možmi se bodo razveseljevali v Svetem Izraelovem.

²⁰Kajti strahovitež je priveden v nič in posmehljivec je použit in vsi tisti, ki so pozorni na krivičnost, so iztrebljeni;

²¹ki človeka delajo za prestopnika zaradi besede in polagajo zanko za tistega, ki graja pri velikih vratih in pravičnega odvračajo zaradi ničnosti.

²²Zato tako govori Gospod, ki je odkupil Abrahama, glede Jakobove hiše: »Jakob sedaj ne bo osramočen niti njegov obraz sedaj ne bo obledel.

²³Temveč ko vidi svoje otroke, delo mojih rok v svoji sredi, bodo posvetili moje ime in posvetili Svetega Jakobovega in se bodo bali Izraelovega Boga.

²⁴Tudi tisti, ki so se motili v duhu, bodo prišli k razumevanju in tisti, ki so godrnjali, se bodo naučili nauka.

Izaija 29

¹Gorje Arielu, Arielu, mestu, v katerem si je David napravil stanišče! Pridenite leto k letu, vrsté naj se zaporedoma prazniki –

²vendar pripravim v stisko Ariela in bo v njem žalovanje in javkanje. In bode mi pravi Ariel.

³In napravim ostrog okoliinokoli zoper tebe in te tesno obkrožim z vojnimi stražami in naredim nasipe proti tebi.

⁴Tedaj boš ponižan govoril na tleh in iz prahu bo zamolklo šumel govor tvoj, in glas tvoj bode kakor kakega duha iz zemlje, iz prahu bo šepetal govor tvoj.

⁵In kakor droben prah bode sovražnikov tvojih množica in kakor pleva mimo leteča silnikov množica, in zgodi se naglo, v trenotku.

⁶Od Gospoda nad vojskami pride obiskovanje z gromom in potresom in ropotom močnim, z vrtincem in nevihto in s plamenom požrešnega ognja.

⁷In kakor sanje, prikazen ponočna, bode množica vseh tistih narodov, ki se vojskujejo zoper Ariela, in izginejo vsi, ki se bojujejo zoper njega in grad njegov ter ga stiskajo.

⁸Bode, pravim, kakor ko se lačnemu sanja, in glej, jé, ko se pa prebudi, je prazna duša njegova; ali kakor ko se sanja žejnemu, in glej, pije, ko se pa zbudi, glej, truden je in duša njegova čuti poželenje: tako bode množica vseh tistih narodov, ki se vojskujejo zoper goro Sionsko.

⁹Osupnite in strmíte, zaslepite se in oslepite! Pijani so, ali ne od vina, opotekajo se, a ne od pijače opojne.

¹⁰Kajti oblil vas je Gospod z duhom trdnega spanja in je zatisnil oči vaše, proroke, in pokril glave vaše, vidce.

¹¹Zato vam je vsaka prikazen podobna besedam zapečatenega pisma, katero dado branju veščemu človeku, rekoč: Beri, prosim, to! On pa reče: Ne morem, ker je zapečateno.

¹²In dado pismo neveščemu branju, veleč: Beri, prosim, to! pa reče: Brati ne znam.

¹³In Gospod je rekel: Zato ker se mi bliža to ljudstvo in me časti z usti in z ustnami, srce pa obrača daleč od mene, in ker je njih strah do mene le zapoved človeška, kakor so se je naučili:

¹⁴glej, zato bom še dalje čudno ravnal s tem ljudstvom, čudno in čudovito; in modrost modrijanov njegovih mine in razumnost razumnikov njegovih se skrije.

¹⁵Gorje jim, ki se zagrebajo globoko, da skrijejo svoje naklepe pred Gospodom, in katerih dela se vrše v temi in govore: Kdo nas vidi? in kdo nas pozna?

¹⁶O vi popačenci! Lončar naj se šteje ilovici za enakega? da bi reklo delo za mojstra svojega: Ni me naredil! in tvorina za svojega tvorilca: Nima razuma!

¹⁷Ni li še malo časa, le prav malo, in izpremeni se Libanon v rodovitno njivo, in rodovitna njiva se bo štela za gozd?

¹⁸In tisti dan bodo glušci slišali besede pisma, in iz mraka in teme bodo videle slepcev oči.

¹⁹In krotki bodo pomnožili veselje svoje v Gospodu, in ubožni med ljudmi se bodo radovali v Svetniku Izraelovem.

²⁰Kajti konec bode silovitniku in zasmehovalec izgine, in iztrebljeni bodo vsi, ki se potegujejo za krivico,

²¹ki obsojajo človeka zaradi besede in stavijo zanko njemu, ki med vrati pravdo prisoja, in ki brez vzroka izpodrivajo pravičnega.

²²Zato pravi tako Gospod, ki je odrešil Abrahama, za hišo Jakobovo: Odslej ne bo več osramočen Jakob in obličje njegovo odslej ne obledi;

²³temuč ko bo videl, namreč otroci njegovi, rok mojih delo sredi sebe, bodo posvečevali ime moje, da, posvečevali bodo Svetnika Jakobovega in se bali Boga Izraelovega.

²⁴In kateri so se v duhu motili, zadobe razsodnost, in godrnjači bodo dovzetni za nauk.