Izaija 25

¹Oh Gospod, ti si moj Bog; poviševal te bom, hvalil bom tvoje ime, kajti storil si čudovite stvari; tvoji nasveti od davnine so zvestoba in resnica.

²Kajti iz mesta si naredil kup; iz obrambnega mesta razvalino, da palača tujcev ni več mesto; ta ne bo nikoli zgrajena.

³Zato te bo močno ljudstvo proslavljalo in mesto strašnih narodov se te bo balo.

⁴Kajti bil si moč revnim, moč pomoči potrebnim v njihovi tegobi, zatočišče pred viharjem, senca pred vročino, ko je udar strahovitežev kakor vihar proti zidu.

⁵Hrup tujcev boš ponižal kakor vročino na suhem kraju, celó vročino s senco oblaka; mladika strahovitežev bo ponižana.

⁶Na tej gori bo Gospod nad bojevniki vsem ljudstvom pripravil praznovanje mastnih stvari, praznovanje vin na drožeh, mastnih stvari, polnih mozga, dobro prečiščenih, dolgo hranjenih vin.

⁷Na tej gori bo uničil obličje zagrinjala, vrženega nad vsa ljudstva in zagrinjalo, ki je razprostrto nad vsemi narodi.

⁸V zmagi bo pogoltnil smrt. Gospod Bog bo obrisal solze iz vseh obrazov in sramoto svojega ljudstva bo vzel proč iz vse zemlje, kajti Gospod je to govoril.

⁹Na ta dan bo rečeno: »Glejte! To je naš Bog; čakali smo nanj in on nas bo rešil. To je Gospod; čakali smo nanj, veseli bomo in se razveseljevali v njegovi rešitvi duše.«

¹⁰Kajti na tej gori bo počivala Gospodova roka in Moáb bo pomendran pod njim, celo kakor je slama pomendrana za gnojišče.

¹¹Svoje roke bo razširil v njihovi sredi, kakor kdor plava razširja svoje roke za plavanje. Njihov ponos bo ponižal skupaj s pleni njihovih rok.

¹²Trdnjavo visoke utrdbe tvojega obzidja bo ponižal, nizko položil in privedel k tlom, celó k prahu.

Izaija 25

¹O Gospod, ti si moj Bog; poviševal te bom, poveličeval ime tvoje; kajti storil si čuda, sklepe od starodavna, zvestobo in resnico.

²Zakaj naredil si kup kamenja iz mesta, iz trdnega gradu razvalino, tujcev palačo si podrl, da ne bodi več mesto, na veke se ne sezida.

³Zato te bo slavilo mogočno ljudstvo, mesta silovitih narodov te bodo častila.

⁴Kajti bil si grad siromaku, grad potrebnemu, ko je bil v stiski, zavetje pred nevihto, senca pred vročino, ko je bilo srdito pihanje silovitnikov podobno nalivu, ki podira zid.

⁵Kakor vročina na suhem kraju skrči vse, tako si ukrotil tujcev ropotanje, kakor oblakova senca uteši vročino, si zadušil zmagovalno petje silovitnikov.

⁶In Gospod nad vojskami napravi vsem ljudstvom na tej gori gostovanje z mastnimi jedili, gostovanje s čistim vinom, pojedino s tolstimi pitanci, z vinom, očiščenim droži.

⁷In na tej gori uniči tisto zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in tisti zastor, ki je razprostrt čez vse narode.

⁸Smrt bo požrta za vekomaj; in Gospod, Jehova, obriše solze z obličij vseh in ljudstva svojega sramoto odpravi z vse zemlje. Kajti govoril je Gospod.

⁹In poreko tisti dan: Glej, Bog naš je ta! čakali smo ga, da nas reši; ta je Gospod, ki smo ga čakali! Poskakovali bomo in se radovali zveličanja njegovega!

¹⁰Zakaj na tej gori bo počivala roka Gospodova; in Moab bo poteptan na mestu svojem, kakor se tepta slama v gnojnici.

¹¹In razpne roke svoje v deželi svoji, kakor jih razpenja plavač, da bi plaval; On pa poniža prevzetnost njegovo, čeprav je tako umetnih rok.

¹²In trdnjave tvojih trdnih, visokih zidov zvrne, podere in zruši na tla, prav v prah.