Izaija 10

¹Gorje tistim, ki razglašajo krivične odloke in ki pišejo muko, ki so jo predpisali,

²da odvrnejo pomoči potrebnega stran od sodbe in da odvzamejo pravico od revnega izmed mojega ljudstva, da bi bile lahko vdove njihov plen in da lahko oropajo osirotelega!

³Kaj boste storili na dan obiskanja in v opustošenju, ki bo prišlo od daleč? H komu boste pobegnili po pomoč? In kje boste pustili svojo slavo?

⁴Brez mene se bodo sklonili pod ujetniki in padli bodo pod umorjenimi. Zaradi vsega tega njegova jeza ni odvrnjena, temveč je njegova roka še vedno iztegnjena.

⁵Oh Asirec, šiba moje jeze in palica v njihovi roki je moje ogorčenje.

⁶Poslal ga bom zoper hinavski narod in zoper ljudstvo mojega besa mu bom dal zadolžitev, da vzame ukradeno blago, da vzame plen in da jih potepta kakor ulično blato.

⁷Vendar on ne meni tako niti njegovo srce ne misli tako, temveč je na njegovem srcu to, da uniči in iztrebi ne malo narodov.

⁸Kajti on pravi: »Mar niso moji princi vsi skupaj kralji?

⁹Mar ni Kalne kakor Kárkemiš? Mar ni Hamát kakor Arpád? Mar ni Samarija kakor Damask?

¹⁰Kakor je moja roka našla kraljestva malikov in katerih rezane podobe so nadkriljevale te iz Jeruzalema in iz Samarije,

¹¹mar ne bom, kakor sem storil Samariji in njenim malikom, tako storil Jeruzalemu in njegovim malikom?

¹²Kjerkoli se bo to pripetilo, da ko Gospod opravi svoje celotno delo na gori Sion in v Jeruzalemu, bom kaznoval sad arogantnega srca asirskega kralja in slavo njegovih vzvišenih pogledov.

¹³Ker pravi: ›To sem storil z močjo svoje dlani in s svojo modrostjo, ker sem razsoden. Ljudstvu sem odstranil meje in oropal njihove zaklade in kakor hraber človek ponižal prebivalce

¹⁴in moja roka je našla kakor gnezdo bogastva ljudstev; in kakor nekdo zbira jajca, ki so ostala, sem jaz zbral vso zemljo in nikogar ni bilo, ki bi zganil perut ali odprl usta ali začivkal.

¹⁵Mar se bo sekira bahala pred tistim, ki z njo seka? Mar se bo žaga poveličevala pred tistim, ki jo vleče? Kakor če bi se palica tresla pred tistim, ki jo vzdiguje, ali kakor če bi se palica sama vzdigovala, kakor če ne bi bila les.

¹⁶Zato bo Gospod, Gospod nad bojevniki, med njegove rejene poslal pustost in pod njegovo slavo bo vžgal gorenje, podobno gorenju ognja.

¹⁷Izraelova svetloba bo za ogenj in njegov Sveti za plamen in ta bo gorel in v enem dnevu bo pogoltnil njegovo trnje in njegove osate

¹⁸§ in použil bo slavo njegovega gozda in njegovega rodovitnega polja, tako dušo kakor telo in oni bodo kakor kadar nosilec prapora slabi.

¹⁹Preostanka dreves njegovega gozda bo malo, da jih lahko otrok zapiše.

²⁰Na tisti dan se bo zgodilo, da se Izraelov ostanek in tisti, ki so pobegnili od Jakobove hiše, ne bodo več ponovno naslanjali nanj, ki jih je udaril, temveč se bodo v resnici naslanjali na Gospoda, Svetega Izraelovega.

²¹Preostanek se bo vrnil, celó Jakobov preostanek, k mogočnemu Bogu.

²²Kajti čeprav bo tvojega ljudstva Izraela kakor morskega peska, se bo vendar ostanek izmed njih vrnil. Odrejeno uničenje bo preplavljeno s pravičnostjo.

²³Kajti Gospod Bog nad bojevniki bo naredil uničenje, celo določeno, v sredi vse dežele.

²⁴Zato tako govori Gospod Bog nad bojevniki: ›Oh moje ljudstvo, ki prebivaš na Sionu, ne boj se Asirca. Udaril te bo s palico in svojo palico bo vzdignil zoper tebe po načinu Egipta.

²⁵Kajti še zelo kratek čas in ogorčenje bo prenehalo in moja jeza v njihovem uničenju.

²⁶Gospod nad bojevniki bo zanj razvnel bič, glede na pokol Midjána, pri Orébovi skali in kakor je bila njegova palica nad morjem, tako jo bo vzdignil po načinu Egipta.

²⁷Na tisti dan se bo zgodilo, da bo njegovo breme vzeto iz tvoje rame in njegov jarem iz tvojega vratu in jarem bo uničen zaradi maziljenja.

²⁸Prišel je v Ajo, prešel je do Migróna, pri Mihmášu je shranil svoje vozove.

²⁹Šli so preko prelaza. Pri Gebi so se nastanili, Rama je prestrašena, Savlova Gíbea je zbežala.

³⁰Povzdigni svoj glas, oh hči galímska. Povzroči mu, da bo ta slišan do Láješa, oh ubogi Anatót.

³¹Madménah je odstranjen, prebivalci Gebíma so se zbrali skupaj, da pobegnejo.

³²Ta dan bo ostal pri Nobu. Svojo roko bo stresel zoper goro hčere sionske, jeruzalemski hrib.

³³Glej, Gospod, Gospod nad bojevniki, bo vejo obrezal s strahoto in tisti z visoko postavo bodo posekani in ošabni bodo ponižani.

³⁴Z železom bo posekal gozdne goščave in Libanon bo padel po mogočnem.

Izaija 10

¹Gorje jim, ki sklepajo krivične postave, in pisateljem, ki spisujejo nadlogo,

²da izpodrinejo siromake iz pravde in da ugrabijo pravico ubožcem ljudstva mojega, da jim bodo vdove za plen ter da oropajo sirote!

³Kaj boste počeli ob dnevi obiskovanja in ob nevihti, ki pride iz daljave? h komu se zatečete za pomoč? in kam spravite bogastvo svoje?

⁴Nič drugega vam ne bo mogoče, nego sključiti se med ujetniki in pasti med ubitimi. Pri vsem tem se ne odvrne jeza Njegova, a še je iztegnjena Njegova roka.

⁵Gorje Asircu, ki je šiba jeze moje in palica v roki njegovi togota moja!

⁶Nad hinavski rod ga pošljem in zoper ljudstvo, s katerim se srdim, mu dam povelje, da naj pleni plen in da naj ropa rop in naj jih potepta kakor na ulicah blato.

⁷On seveda ne meni tako in srce njegovo ne misli tako; pogubiti mu je le namera in potrebiti narodov ne malo.

⁸Kajti govori: Niso li vsi knezi moji tudi kralji?

⁹Ni li Kalno kakor Karkemiš? ni li Hamat kakor Arpad? ni li kakor Damask Samarija?

¹⁰Kakor je roka moja dosegla kraljestva malikov, katerih rezane podobe so bile lepše od jeruzalemskih in samarijskih –

¹¹ali ne bom, kakor sem storil Samariji in malikom njenim, enako storil Jeruzalemu in njegovim podobam?

¹²Zato se zgodi, ko Gospod dovrši vse delo svoje na gori Sionski in v Jeruzalemu, da bom kaznoval sad prevzetnega srca kralja asirskega in bahanje ponosnih oči njegovih.

¹³Kajti govoril je: Z roke svoje krepkostjo sem storil to in z modrostjo svojo, ker sem razumen; in premaknil sem ljudstvom meje in uplenil sem njih zaklade in pahnil kot mogočnjak s prestolov nje, ki so na njih sedeli;

¹⁴in roka moja je dosegla kakor gnezdo bogastvo ljudstev, in kakor bi pobiral jajca zapuščena, sem obral vso deželo, in ni ga bilo, da bi bil ganil s perutjo ali odprl usta ali začivkal. –

¹⁵Se li more ponašati sekira proti njemu, ki seka ž njo? ali rezilo se poviševati proti njemu, ki ga rabi? kakor da bi šiba vihtela njega, ki jo dviga, kakor da bi privzdigovala palica človeka, ki ni od lesa!

¹⁶Zato pošlje Gospod, Jehova nad vojskami, med debeluhe njegove sušico, in pod slavo njegovo se vname požar, podoben ognjenemu požaru.

¹⁷In luč Izraelova bode za ogenj in Svetnik njegov za plamen, ki zapali in požge grmovje in trnje njegovo en dan.

¹⁸In pokonča slavo gozda njegovega in rodovitnih njiv njegovih z dušo in z mesom, da bode, kakor ko hira jetičnik.

¹⁹In majhen bode ostanek drevja v gozdu njegovem, da ga bo deček mogel zapisati.

²⁰In zgodi se tisti dan, da se ne bode ostanek Izraelov in kdor se ohrani hiši Jakobovi več opiral nanj, ki jih je tepel, marveč opiral se bo na Gospoda, Svetnika Izraelovega, v resnici.

²¹Ostanek se preobrne, ostanek Jakobov k mogočnemu Bogu.

²²Kajti ko bi bilo ljudstva tvojega, Izrael, kakor peska morskega, le ostanek se preobrne iz njega. Določeno je pokončanje, ki razliva obilno pravičnost.

²³Zakaj pokončanje, in to določeno, dovrši Gospod, Jehova nad vojskami, sredi vse zemlje.

²⁴Zatorej pravi tako Gospod, Jehova nad vojskami: Ne boj se, ljudstvo moje, ki prebivaš na Sionu, Asirca! S šibo te bo tepel in palico svojo bo vzdignil zoper tebe, kakor se je v Egiptu godilo.

²⁵Kajti še malo, prav malo časa, potem bode konec srditosti in jeza moja se obrne nanje, da jih pokonča.

²⁶In Gospod nad vojskami zavihti zoper njega bič kakor v poboju Madiancev pri skali Orebski; in palica Njegova bode nad morjem in jo vzdigne, kakor jo je vzdignil nad Egiptom.

²⁷In zgodi se v tistem času, da se razprta breme njegovo z rame tvoje in jarem njegov z vratu tvojega, da, jarem razpade spričo maziljenja.

²⁸Pride v Ajat, pojde skozi Migron, pri Mikmasu odloži prtljago svojo;

²⁹preidejo prelaz, veleč: v Gebi bo naše prenočišče! Rama trepeta, Gibea Savlova beži.

³⁰Glasno vpij, hči galimska! Poslušaj, o Lajsa! O ubožica Anatot!

³¹Madmena beži, prebivalci gebimski so se zbrali, da pobegnejo.

³²Še danes se ustavi v Nobu, že zavihti roko svojo proti gori hčere sionske, proti hribu jeruzalemskemu. –

³³Glej, Gospod, Jehova nad vojskami, poseka veje z grozno močjo, in tisti, ki so visoke postave, bodo posekani, in prevzetni bodo ponižani;

³⁴in posekal bo gozdno goščavo z železom svojim, in Libanon pade po Veličastnem.