Ezra 9 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Ezra 9

¹Torej ko so bile te stvari narejene, so prišli k meni princi, rekoč: »Izraelsko ljudstvo, duhovniki in Lévijevci se [še] niso oddvojili od ljudstva dežel. Počnejo glede na njihove ogabnosti, celó [ogabnosti] Kánaancev, Hetejcev, Perizéjcev, Jebusejcev, Amóncev, Moábcev, Egipčanov in Amoréjcev.

²Kajti vzeli so izmed njihovih hčera zase in za svoje sinove, tako da se je sveto seme pomešalo z ljudstvom teh dežel. Da, roka princev in vladarjev je bila vodilna v tem prekršku.«

³Ko sem slišal to stvar, sem pretrgal svoje ogrinjalo in svoj plašč in si pulil lase svoje glave in iz svoje brade ter se osupel usedel.

⁴Potem so bili zbrani k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Izraelovega Boga zaradi prestopka tistih, ki so bili odvedeni proč; in osupel sem sedel do večerne daritve.

⁵Ob večerni daritvi pa sem se dvignil od svoje potrtosti in s svojo pretrgano obleko in ogrinjalom padel na svoja kolena in razprostrl svoje roke h Gospodu, svojemu Bogu

⁶in rekel: »Oh moj Bog, osramočen sem in zardevam, da bi dvignil svoj obraz k tebi, moj Bog. Kajti naše krivičnosti so narasle nad našo glavo in naš prestopek je zrasel do nebes.

⁷Od dni svojih očetov smo bili v velikem prekršku do tega dne in zaradi svojih krivičnosti smo bili mi, naši kralji in naši duhovniki izročeni v roko kraljev dežel, meču, ujetništvu, plenu in zmedenosti obraza, kakor je to ta dan.

⁸Sedaj je bila za kratek čas milost pokazana od Gospoda, svojega Boga, da nam pusti ostanek, da pobegne in da nam da klin na njegovem svetem prostoru, da nam naš Bog lahko razsvetli naše oči in nam da majhno poživitev v naše suženjstvo.

⁹Kajti bili smo sužnji, vendar nas Bog v našem suženjstvu ni zapustil, temveč je k nam razširil usmiljenje v očeh perzijskih kraljev, da nam da poživitev, da postavimo hišo našega Boga, da popravimo njena opustošenja in da nam da zid v Judu in v Jeruzalemu.

¹⁰In sedaj, oh naš Bog, kaj bomo rekli po tem? Kajti zapustili smo tvoje zapovedi,

¹¹ki si nam jih zapovedal po svojih služabnikih prerokih, rekoč: ›Dežela, v katero greste, da jo posedete, je nečista dežela z nečistostjo ljudstva dežel, z njihovimi ogabnostmi, ki so jih napolnili od enega konca do drugega s svojo nečistostjo.

¹²Zdaj torej ne dajajte svojih hčera njihovim sinovom niti ne jemljite njihovih hčera [za] svoje sinove niti ne iščite njihovega miru ali njihovega premoženja na veke, da boste lahko močni in jedli dobro od dežele in jo zapustili v dediščino svojim otrokom na veke.‹

¹³Po vsem tem, kar je prišlo nad nas zaradi naših zlih dejanj in zaradi našega velikega prekrška, glede na to, da nas je naš Bog manj kaznoval, kakor zaslužijo naše krivičnosti in nam dal takšno osvoboditev, kakor je ta,

¹⁴ali naj bi ponovno prelomili tvoje zapovedi in se pridružili v sorodstvo z ljudstvom teh ogabnosti? Mar ne boš jezen na nas, dokler nas ne použiješ, tako da tukaj ne bi bilo ne ostanka niti pobeglih?

¹⁵Oh Gospod, Izraelov Bog, ti si pravičen, kajti mi ostajamo, čeprav pobegli, kakor je to ta dan. Glej, mi smo pred teboj v svojih prestopkih, kajti zaradi tega ne moremo stati pred teboj.«

Ezra 9

¹Ko pa je to vse bilo opravljeno, pristopijo k meni poglavarji, govoreč: Ljudstvo Izraelovo in duhovniki in leviti se niso ločili od ljudstev dežele, delajoč po njih gnusobah, Kanaancev in Hetejcev, Ferizejcev, Jebusejcev, Amoncev, Moabcev, Egipčanov in Amorejcev.

²Zakaj jemali so njih hčere zase in za svoje sinove in so se, sveto seme, zmešali z ljudmi teh dežel, in roka poglavarjev in načelnikov je bila prva v tej nezvestobi.

³Ko sem to zaslišal, sem si raztrgal suknjo in plašč ter si pulil lase iz glave in brado in sedel potrt.

⁴Tedaj se zbero k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Boga Izraelovega zaradi nezvestobe tistih, ki so prišli iz ujetništva. Jaz pa sem sedel potrt do večerne daritve.

⁵In ob večerni daritvi vstanem od svojega ponižanja z raztrgano suknjo in raztrganim plaščem, in padem na kolena in razprostrem roke proti Gospodu, Bogu svojemu,

⁶in rečem: O Bog moj, sramujem se in bojim se povzdigniti obličje k tebi, moj Bog; zakaj krivice naše so nam zrasle nad glavo in krivda naša je dospela do neba!

⁷Od očetov naših časa smo v veliki krivdi do tega dne, in zaradi krivic svojih smo bili izročeni mi, kralji naši in duhovniki naši rokam kraljev dežel, meču, ujetništvu, plenjenju in očitni sramoti, kakor je danes.

⁸In sedaj nam je za kratek trenutek izkazal milost Gospod, naš Bog, da nam je pustil ostanek rešencev in dal, da smemo zabiti šatorov klin na svetem kraju njegovem, da bi nam Bog naš razsvetlil oči ter nas malo poživil v sužnosti naši.

⁹Zakaj sužnji smo; vendar pa nas ni zapustil Bog naš v sužnosti naši, ampak nam je naklonil milost pred kralji Perzije, da bi nam pripravili oživitev, da postavimo hišo Božjo in popravimo razvaline njene, ter da bi nam dali zid v Judi in v Jeruzalemu.

¹⁰In sedaj, Bog naš, kaj hočemo reči po vsem tem? Kajti zapustili smo tvoje zapovedi,

¹¹ki si jih zapovedal po hlapcih svojih, prorokih, rekši: Zemlja, v katero greste, da jo posedete, je nečista dežela vsled nečistosti poganskih ljudstev v deželi, vsled njih gnusob, s katerimi so jo napolnili od konca do kraja po svojem oskrunjevanju.

¹²Sedaj torej ne dajajte hčer svojih njih sinovom, tudi ne jemljite njih hčer sinovom svojim, niti ne iščite njih miru in blaginje vekomaj, da bodete mogočni in boste uživali dobrino dežele ter jo zapustili v dediščino otrokom svojim vekomaj.

¹³Po vsem tem pa, kar je prišlo nad nas za huda dela naša in za našo krivdo veliko (ker si ti, Bog naš, nas kaznoval manj, nego zaslužijo krivice naše, in si nam dal toliko rešencev tukaj),

¹⁴bomo li zopet prelamljali zapovedi tvoje in svaštvo sklepali z ljudstvi, ki počenjajo te gnusobe? Bi se li ne srdil nad nami, dokler nas ne bo konec, da ne ostane nikogar in se nihče ne reši?

¹⁵O Gospod, Bog Izraelov, ti si pravičen; kajti preostali smo kot rešenci, kakor se danes vidi. Glej, pred teboj smo v krivdi svoji, kajti nihče ne more stati pred teboj zaradi tega.