Estera 3

¹Po teh stvareh je Kralj Ahasvér povišal Hamána, Hamedátovega sina, Agágovca in ga napredoval in njegov sedež postavil nad vse prince, ki so bili z njim.

²Vsi kraljevi služabniki, ki so bili pri kraljevih velikih vratih, so se priklonili in častili Hamána, kajti kralj je glede njega tako zapovedal. Mordohaj pa se ni priklonil niti ga ni častil.

³Potem so kraljevi služabniki, ki so bili pri kraljevih velikih vratih, Mordohaju rekli: »Zakaj prestopaš kraljevo zapoved?«

⁴Pripetilo se je torej, ko so mu dnevno govorili in jim ni prisluhnil, da so povedali Hamánu, da vidijo, ali bodo Mordohajeve zadeve obstale, kajti povedal jim je, da je bil Jud.

⁵Ko je Hamán videl, da se Mordohaj ni priklonil niti ga ni častil, potem je bil Hamán poln besa.

⁶Zdelo se mu je v posmeh, da položi roke samo na Mordohaja, kajti pokazali so mu Mordohajevo ljudstvo. Zato je Hamán iskal, da uniči vse Jude, ki so bili po celotnem Ahasvérjevem kraljestvu, torej Mordohajevo ljudstvo.

⁷V prvem mesecu, ki je mesec nisán, v dvanajstem letu kralja Ahasvérja, so metali pur, kar je žreb, pred Hamánom iz dneva v dan in iz meseca v mesec, do dvanajstega meseca, ki je mesec adár.

⁸Hamán je rekel Kralju Ahasvérju: »Tam je neko ljudstvo, razkropljeno naokoli in razpršeno med ljudstvom po vseh provincah tvojega kraljestva. Njihove postave so različne od vsega ljudstva niti se ne držijo kraljevih postav. Zatorej to ni za kraljevo korist, da jih trpi.

⁹Če to ugaja kralju, naj bo to zapisano, da bodo lahko uničeni, jaz pa bom plačal deset tisoč talentov srebra rokam tistih, ki so zadolženi za to delo, da to prinesejo v kraljeve zakladnice.«

¹⁰Kralj je iz svoje roke snel svoj prstan ter ga dal Hamedátovemu sinu Hamánu, Agágovcu, sovražniku Judov.

¹¹Kralj je rekel Hamánu: »Srebro ti je dano, tudi ljudstvo, da storiš z njimi, kakor se ti zdi dobro.«

¹²Potem so bili na trinajsti dan prvega meseca poklicani kraljevi pisarji in bilo je napisano glede na vse, kar je Hamán ukazal kraljevim poročnikom in voditeljem, ki so bili nad vsako provinco in vladarjem vsakega ljudstva vsake province, glede na njihovo pisavo in vsakemu ljudstvu glede na njihov jezik. V imenu kralja Ahasvérja je bilo napisano in zapečateno s kraljevim prstanom.

¹³Pisma so bila po slih poslana v vse kraljeve province, da uničijo, ubijejo in pogubijo vse Jude, tako mlade kakor stare, majhne otroke in ženske, na en dan, torej na trinajsti dan dvanajstega meseca, ki je mesec adár in da si njihov dobiček vzamejo za plen.

¹⁴Prepis pisanja za zapoved, ki naj bo predana v vsako provinco, je bilo razglašeno vsem ljudstvom, da bodo pripravljeni za ta dan.

¹⁵Sli so odšli ven, podvizani s kraljevo zapovedjo in odlok je bil izdan v palači Suze. Kralj in Hamán pa sta se usedla, da pijeta, mesto Suze pa je bilo zbegano.

Estera 3

¹Po teh dogodbah je kralj Ahasver velikega storil Hamana, sina Hamedata, Agagejca, in ga je povišal ter postavil stol njegov nad vse kneze, ki so bili pri njem.

²In vsi hlapci kraljevi, ki so bili ob kraljevih vratih, so pripogibali kolena in padali na tla pred Hamanom, kajti tako je bil kralj zapovedal za njega. Ali Mardohej ni pripogibal kolen in ni padal na tla pred njim.

³Tedaj reko kraljevi hlapci, ki so bili ob kraljevih vratih, Mardoheju: Zakaj prestopaš kraljevo zapoved?

⁴In ko so mu tako vsak dan govorili in jih on ni slušal, naznanijo to Hamanu, da bi videli, bodo li obstale besede Mardohejeve; zakaj bil je jim povedal, da je Jud.

⁵In ko je videl Haman, da Mardohej ne pripogiba kolen in se mu ne klanja do tal, se je ves razsrdil.

⁶A zdelo se mu je premalo, da se loti Mardoheja samega; zakaj oznanili so mu, katerega ljudstva je Mardohej; zato je nameraval pokončati vse Jude, ki so bili po vsej kraljevini Ahasverovi, narod Mardohejev.

⁷V prvem mesecu, ki je mesec Nisan, v dvanajstem letu kralja Ahasvera, so vrgli pur, to je žreb, pred Hamanom, vrgli so ga od dne do dne, od meseca do meseca, in zadeli so dvanajsti mesec, ki je mesec Adar.

⁸In Haman reče kralju Ahasveru: Neko ljudstvo živi razkropljeno in zase ločeno med ljudstvi po vseh deželah kraljestva tvojega, in njega postave so drugačne nego vseh ljudstev, in po kraljevih postavah se ne ravna; zato ni kralju v prid, če ga trpi.

⁹Ako je kralju ugodno, piši, da naj ga pogube; in jaz odtehtam deset tisoč talentov srebra v roke tistim, ki oskrbujejo kraljeva opravila, da ga neso v kraljevo zakladnico.

¹⁰Tedaj si sname kralj prstan z roke ter ga da Hamanu, sinu Hamedata, Agagejcu, nasprotniku Judov.

¹¹In kralj reče Hamanu: Srebro bodi dano tebi, tudi tisto ljudstvo, da se ž njim stori, kar se ti dobro vidi.

¹²Nato pokličejo kraljeve pisarje trinajsti dan v prvem mesecu, in napisalo se je po vsem, kakor je velel Haman, namestnikom kraljevim in oblastnikom, ki so bili nad vsako pokrajino, in knezom vsakega ljudstva, za vsako pokrajino po njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku; v imenu kralju Ahasvera je bilo pisano in zapečateno s kraljevim prstanom.

¹³In listi so bili poslani po hitrih slih v vse kraljeve pokrajine, da naj pokončajo, pomore in pogube vse Jude, mlade in stare, otročiče in žene, enega dne, na trinajsti dan dvanajstega meseca, ki je mesec Adar, in naj zaplenijo njih imetje.

¹⁴In da bi se povelje izdalo v vsaki posamezni pokrajini, so objavili vsebino lista vsem ljudstvom, da naj bodo pripravljeni na ta dan.

¹⁵Brzi sli so hitro šli po besedi kraljevi, ko je bilo povelje izdano v Susanu v palači. Kralj in Haman pa sta sedla, da pijeta, mesto Susan pa je bilo zbegano.