Daniel 9

¹V prvem letu Dareja, sina Ahasvérja, iz rodu Medijcev, ki je bil postavljen za kralja nad območjem Kaldejcev,

²v prvem letu njegovega kraljevanja sem jaz, Daniel, po knjigah razumel število let, o čemer je Gospodova beseda prišla preroku Jeremiju, da bo dovršil sedemdeset let v opustošenjih Jeruzalema.

³Svoj obraz sem naravnal h Gospodu Bogu, da [ga] iščem z molitvijo, ponižnimi prošnjami, postom, vrečevino in pepelom.

⁴Molil sem h Gospodu, svojemu Bogu in naredil svoje priznanje ter rekel: »Oh Gospod, velik in grozen Bog, ki ohranja zavezo in usmiljenje tistim, ki ga ljubijo in tistim, ki se držijo njegovih zapovedi.

⁵Grešili smo in zagrešili krivičnost, počeli zlobno in se uprli, celo z odhajanjem od tvojih predpisov in od tvojih sodb.

⁶Niti nismo prisluhnili tvojim služabnikom prerokom, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim princem in našim očetom in vsemu ljudstvu dežele.

⁷Oh Gospod, pravičnost pripada tebi, toda nam zmešnjava obrazov, kakor na ta dan; možem iz Juda in prebivalcem Jeruzalema in vsemu Izraelu, ki so blizu in ki so daleč, po vseh deželah, kamor si jih pognal zaradi njihovega prekrška, ki so ga zagrešili zoper tebe.

⁸Oh Gospod, nam pripada osramotitev obrazov, našim kraljem, našim princem in našim očetom, ker smo grešili zoper tebe.

⁹Gospodu, našemu Bogu, pripadajo usmiljenja in odpuščanja, čeprav smo grešili zoper njega,

¹⁰niti se nismo pokoravali glasu Gospoda, svojega Boga, da se ravnamo po njegovih postavah, ki jih je postavil pred nami po svojih služabnikih prerokih.

¹¹Da, ves Izrael je prekršil pravila tvoje postave, celo z odhajanjem, da ne bi ubogali tvojega glasu. Zato je nad nas izlito prekletstvo in prisega, ki je zapisana v postavi Božjega služabnika Mojzesa, ker smo grešili zoper njega.

¹²In on je potrdil svoje besede, ki jih je govoril zoper nas in zoper naše sodnike, ki so nas sodili, s tem, da je nad nas privedel veliko zlo, kajti pod celotnim nebom se ni zgodilo, kakor se je zgodilo nad Jeruzalemom.

¹³Kakor je to zapisano v Mojzesovi postavi, je vse to zlo prišlo nad nas, vendar nismo opravili svoje molitve pred Gospodom, svojim Bogom, da bi se lahko obrnili od svojih krivičnosti in razumeli tvojo resnico.

¹⁴Zato je Gospod bedel nad zlom in ga privedel nad nas, kajti Gospod, naš Bog, je pravičen v vseh svojih delih, ki jih počne, kajti nismo ubogali njegovega glasu.

¹⁵Sedaj, oh Gospod, naš Bog, ki si svoje ljudstvo z mogočno roko privedel iz egiptovske dežele in si si pridobil ugled kakor na ta dan; grešili smo, počeli smo zlobno.

¹⁶Oh Gospod, glede na vso tvojo pravičnost te rotim, naj bo tvoja jeza in tvoja razjarjenost obrnjena proč od tvojega mesta, Jeruzalema, tvoje svete gore, ker so zaradi naših grehov in zaradi krivičnosti naših očetov Jeruzalem in tvoje ljudstvo postali graja vsem, ki so okoli nas.

¹⁷Zdaj torej, oh naš Bog, prisluhni molitvi svojega služabnika in njegovim ponižnim prošnjam in povzroči svojemu obrazu, da zasije nad tvojim svetiščem, ki je zapuščeno zaradi Gospoda.

¹⁸Oh moj Bog, nagni svoje uho in prisluhni. Odpri svoje oči in glej naša opustošenja in mesto, ki je imenovano s tvojim imenom, kajti ne predstavljamo svojih ponižnih prošenj pred teboj zaradi svoje pravičnosti, temveč zaradi tvojih velikih usmiljenj.

¹⁹Oh Gospod, prisluhni; oh Gospod, odpusti; oh Gospod, prisluhni in stôri. Ne odlašaj zaradi sebe, oh moj Bog, kajti tvoje mesto in tvoje ljudstvo se imenujeta po tvojem imenu.«

²⁰Medtem ko sem govoril in molil ter priznaval svoj greh in greh svojega ljudstva Izraela in predstavljal svojo ponižno prošnjo pred Gospodom, svojim Bogom, za sveto goro svojega Boga;

²¹da, medtem ko sem govoril v molitvi, je celo mož Gabriel, ki sem ga videl v videnju na začetku, naglo priletel in se me dotaknil ob času večerne daritve.

²²Poučil me je, govoril z menoj in rekel: »Oh Daniel, sedaj sem prišel, da ti dam znanje in razumevanje.

²³Na začetku tvoje ponižne prošnje je prišla zapoved in prišel sem, da se ti pokažem, kajti ti si silno ljubljen, zato razumi zadevo in preudari videnje.

²⁴Sedemdeset tednov je določenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha prestopek in se naredi konec grehom in se naredi pobotanje za krivičnost in da se vpelje večna pravičnost in se zapečatita videnje in prerokovanje in da se mazili Najsvetejše.

²⁵Vedi torej in razumi, da bo od izida zapovedi, da se obnovi in zgradi Jeruzalem, do Mesija, Princa, sedem tednov in dvainšestdeset tednov. Ulica bo ponovno zgrajena in obzidje, celo v težkih časih.

²⁶§ Po dvainšestdesetih tednih bo Mesija usmrčen, toda ne zaradi sebe; in ljudstvo princa, ki bo prišlo, bo uničilo mesto in svetišče. Njegov konec bo s poplavo in do konca so določena vojna opustošenja.

²⁷§ Potrdil bo to zavezo z mnogimi za en teden. In v sredi tedna bo povzročil, da bo klavna daritev in jedilna daritev prenehala in zaradi razširjanja ogabnosti bo on to opustošil, celo do použitja in to določeno bo izlito na opustošenje.«

Daniel 9

¹V prvem letu Darija, sinu Ahasverjevega, iz zaroda Medcev, ki je zakraljeval državi Kaldejcev,

²v prvem letu kraljevanja njegovega sem jaz Daniel obrnil pozornost v pismih na število let, o katerih se je zgodila beseda Gospodova Jeremiju proroku, da se ima dopolniti razvalinam Jeruzalema sedemdeset let.

³In obrnil sem obličje h Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvijo in s prošnjami, ob postu, raševniku in pepelu.

⁴In molil sem h Gospodu, svojemu Bogu, in sem pripoznaval grehe ter dejal: Ah, Gospod! veliki in strašni Bog mogočni, ki hrani zavezo in milost tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo zapovedi njegove!

⁵Grešili smo in popačeno ravnali in brezbožno delali, in uprli smo se, ker smo odstopili od zapovedi in pravic tvojih.

⁶In nismo poslušali služabnikov tvojih, prorokov, ki so v tvojem imenu govorili kraljem našim, knezom in očetom našim in vsemu ljudstvu dežele.

⁷Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa osramotitev obraza, kakor je danes: možem Judovim in prebivalcem jeruzalemskim in vsem Izraelcem, ki so blizu in ki so daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zavoljo nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe.

⁸O Gospod, nam gre osramotitev obraza, našim kraljem, našim knezom in očetom, ker smo grešili zoper tebe.

⁹Pri Gospodu, našem Bogu, je obilo usmiljenje in odpuščenje; kajti uprli smo se mu

¹⁰in nismo poslušali glasu Gospoda, Boga svojega, da bi hodili po postavah njegovih, ki nam jih je del pred oči po hlapcih svojih, prorokih.

¹¹Ampak ves Izrael je prestopil postavo tvojo in se odvrnil, da ni poslušal tvojega glasu. Zato se je razlilo na nas prokletstvo in prisega, ki je zapisana v zakonu Mojzesa, hlapca Božjega, ker smo grešili zoper njega.

¹²In izpolnil je besede svoje, ki jih je govoril zoper nas in zoper naše sodnike, ki so nas sodili, s tem, da je spravil nad nas veliko nesrečo, da se ni zgodilo pod vsem nebom kaj takega, kakor se je zgodilo v Jeruzalemu.

¹³Prav tako, kakor je pisano v zakonu Mojzesovem, je prišla vsa ta nesreča nad nas; vendar nismo ponižno prosili obličja Gospoda, Boga svojega, da bi se bili odvrnili od krivic svojih in prejeli razumnost v resnici tvoji.

¹⁴Zato je Gospod čuval nad nesrečo in jo pripeljal nad nas. Kajti pravičen je Gospod, Bog naš, v vseh delih svojih, ki jih dela, mi pa nismo poslušali glasu njegovega.

¹⁵In sedaj, o Gospod, Bog naš, ki si peljal ljudstvo svoje iz dežele Egiptovske z mogočno roko in si storil sebi ime, kakor je današnji dan: grešili smo, brezbožno smo ravnali.

¹⁶O Gospod, po vsej svoji pravičnosti odvrni, prosim, jezo svojo in srd svoj od mesta Jeruzalema, gore svetosti svoje! zakaj zaradi grehov naših in krivic naših očetov je prišel Jeruzalem in ljudstvo tvoje v zasrambo vsem, ki so okoli nas.

¹⁷In sedaj poslušaj, o Bog naš, molitev hlapca svojega in ponižne prošnje njegove in razjasni obličje svoje nad svojim svetiščem, ki je opustošeno, zavoljo Gospoda!

¹⁸Nagni uho, o Bog moj, in čuj, odpri oko in poglej pustote naše in mesto, ki se zove po imenu tvojem. Kajti ne na podlagi pravičnosti svoje padamo na tla in milo prosimo pred tvojim obličjem, ampak na podlagi preobilega usmiljenja tvojega.

¹⁹O Gospod, čuj, Gospod, odpusti, Gospod, poslušaj in delaj! ne odlašaj, zaradi sebe, o Bog moj! ker mesto in ljudstvo tvoje se zoveta po tvojem imenu.

²⁰Ko sem še govoril in molil in pripoznaval greh svoj in greh ljudstva svojega Izraela in ponižno prosil pred obličjem Gospoda, svojega Boga, za sveto goro svojega Boga;

²¹ko sem še govoril v molitvi, prileti hitro mož Gabriel, ki sem ga bil videl v prikazni v začetku, in se me dotakne v času večerne daritve.

²²In poučil me je ter je z menoj govoril in dejal: Daniel, zdaj sem prišel, da ti razsvetlim razum.

²³V začetku prošenj tvojih je izšla beseda, in prišel sem, da ti jo oznanim, ker si drag in ljubljen. Zato pazi na besedo in umej prikazen:

²⁴Sedemdeset tednov je odločenih nad ljudstvom tvojim in nad svetim mestom tvojim, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in proroštvo in da se pomazili Najsvetejše.

²⁵Vedi torej in razumej: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, Vojvode, bode sedem tednov, in dvainšestdeset tednov. Mesto se obnovi in pozida z ulicami in z obzidjem, in to v časih stiske.

²⁶In po tistih dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec iztrebljen in nič mu ne ostane. In ljudstvo vojvode, kateri pride, razdene mesto in svetišče; in konec tega bode v povodnji, in prav do konca bode vojska, določene pustote.

²⁷In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden in sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev. In na perutih gnusob pride pustošnik; in do pokončanja, trdno določenega, se izlije jeza nad pustošnika.