Daniel 4

¹Kralj Nebukadnezar vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: »Mir naj se vam pomnoži.

²Zdelo se mi je dobro pokazati [preroška] znamenja in čudeže, ki jih je vzvišeni Bog izvršil napram meni.

³Kako velika so njegova [preroška] znamenja! In kako mogočni so njegovi čudeži! Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo in njegovo gospostvo je od roda do roda.

⁴Jaz, Nebukadnezar, sem bil pri počitku v svoji hiši in uspešen v svoji palači.

⁵Videl sem sanje, ki so me prestrašile in misli na moji postelji in videnja moje glave so me vznemirila.

⁶Zatorej sem izdal odlok, da privedejo predme vse modre može Babilona, da bi mi lahko dali spoznati razlago sanj.

⁷Potem so vstopili čarovniki, astrologi, Kaldejci in napovedovalci usode, in pred njimi sem jim povedal sanje, toda niso mi dali spoznati njihove razlage.

⁸Toda na koncu je prišel predme Daniel, katerega ime je bilo Beltšacár, glede na ime mojega boga in v katerem je duh svetih bogov. Pred njim sem povedal sanje, rekoč:

⁹›Oh Beltšacár, gospodar čarovnikov, ker vem, da je v tebi duh svetih bogov in da te nobena skrivnost ne vznemirja, mi povej videnja mojih sanj, ki sem jih videl in njihovo razlago.‹

¹⁰Takšna so bila videnja moje glave na moji postelji. Videl sem in glej drevo [je bilo] sredi zemlje in njegova višina je bila velika.

¹¹Drevo je raslo in bilo močno in njegova višina je segala do neba in njegovo vidno polje do konca vse zemlje.

¹²Njegovo listje je bilo lepo in njegovega sadu obilo in na njem je bilo hrane za vse. Živali polja so pod njim imele senco in perjad neba je prebivala v njegovih vejah in vse meso je bilo od njega nahranjeno.

¹³Videl sem v videnjih svoje glave na svoji postelji in glej, stražar in sveti je prišel dol z neba.

¹⁴Glasno je zavpil in rekel takole: ›Posekajte drevo in odrežite njegove veje, otresite listje in raztresite njegov sad. Naj gredo živali proč izpod njega in perjad od njegovih mladik,

¹⁵kljub temu pa pustite štor njegovih korenin v zemlji, celo v okovu iz železa in brona, v nežni travi polja in ta naj bo omočen z roso neba in njegov delež naj bo z živalmi na zemeljski travi.

¹⁶Naj bo njegovo srce spremenjeno od človeškega in naj mu bo dano živalsko srce, in nad njim naj mine sedem dob.

¹⁷Ta stvar je po odloku stražarjev in zahteva po besedi svetih, z namenom, da bodo živi lahko spoznali, da Najvišji vlada v kraljestvu ljudi in ga daje komur hoče in postavi nadenj najnižjega izmed ljudi.

¹⁸Te sanje sem jaz, kralj Nebukadnezar, videl. Torej ti, oh Beltšacár, razglasi njihovo razlago, ker vsi modri ljudje mojega kraljestva niso zmožni, da bi mi dali spoznati razlago, toda ti si zmožen, kajti duh svetih bogov je v tebi.‹«

¹⁹Potem je bil Daniel, katerega ime je bilo Beltšacár, za eno uro osupel in njegove misli so ga vznemirile. Kralj je spregovoril in rekel: »Beltšacár, ne pusti, da bi te sanje ali njihova razlaga vznemirile.« Beltšacár je odgovoril in rekel: »Moj gospod, sanje naj bodo njim, ki te sovražijo in njihova razlaga tvojim sovražnikom.

²⁰Drevo, ki si ga videl, ki je raslo in je bilo močno, katerega višina je segla do neba in katerega vidno polje je po vsej zemlji,

²¹katerega listje je bilo lepo in njegov sad obilen in je bilo na njem hrane za vse, pod katerim so prebivale živali polja in na čigar vejah je imela perjad neba svoje prebivališče.

²²To si ti, oh kralj, ki si zrasel in postal močan, kajti tvoja veličina je zrasla in sega do neba in tvoje gospostvo do konca zemlje.

²³Medtem ko je kralj videl stražarja in svetega prihajati dol z neba in reči: ›Posekajte drevo in ga uničite, vendar od njega pustite v zemlji štor s koreninami, celo z okovom iz železa in brona, v nežni travi polja; in naj bo ta omočen z roso neba in njegov delež naj bo z živalmi polja, dokler nad njim ne mine sedem dob.‹

²⁴To je razlaga, oh kralj in to je odlok Najvišjega, ki je prišel nad mojega gospoda kralja,

²⁵da te bodo pregnali od ljudi in tvoje prebivališče bo z živalmi polja in pripravili te bodo, da boš jedel travo kakor voli in močili te bodo z roso neba in sedem dob bo prešlo nad teboj, dokler ne spoznaš, da Najvišji vlada v kraljestvu ljudi in ga daje komurkoli on hoče.

²⁶Zapovedali so, da pustijo štor od drevesnih korenin; tvoje kraljestvo bo zagotovo pripadlo tebi, potem ko boš spoznal, da nebesa vladajo.

²⁷§ Zatorej, oh kralj, naj ti bo moj nasvet sprejemljiv in svoje grehe zlomi s pravičnostjo in svoje krivičnosti z izkazovanjem usmiljenja revnim; če bi to lahko bilo podaljšanje tvoje umirjenosti.‹«

²⁸Vse to je prišlo nad kralja Nebukadnezarja.

²⁹Ob koncu dvanajstih mesecev je hodil v palači babilonskega kraljestva.

³⁰Kralj je spregovoril in rekel: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga jaz zgradil za hišo kraljestva po moči svoje oblasti in za čast svojega veličanstva?«

³¹Medtem ko je bila beseda v kraljevih ustih, je padel glas z neba, rekoč: »Oh kralj Nebukadnezar, tebi je govorjeno: ›Kraljestvo je odšlo od tebe.

³²Pregnali te bodo od ljudi in tvoje prebivališče bo z živalmi polja. Prisilili te bodo, da boš jedel travo kakor voli in sedem dob bo prešlo nad teboj, dokler ne spoznaš, da Najvišji vlada v kraljestvu ljudi in ga daje komurkoli on hoče.‹«

³³To isto uro je bila stvar nad Nebukadnezarjem izpolnjena. Pregnan je bil od ljudi, jedel travo kakor voli in njegovo telo je bilo omočeno z roso z neba, dokler njegovi lasje niso zrasli kakor orlovo perje in njegovi nohti kakor ptičji kremplji.

³⁴»In ob koncu dni sem jaz, Nebukadnezar, povzdignil svoje oči k nebu in moje razumevanje se je vrnilo k meni in blagoslovil sem Najvišjega in hvalil in častil njega, ki živi na veke, katerega gospostvo je večno gospostvo in njegovo kraljestvo je od roda do roda.

³⁵Vsi prebivalci zemlje so šteti kakor nič in on dela glede na svojo voljo v vojski nebes in med prebivalci zemlje, in nihče ne more zadržati njegove roke ali mu reči: ›Kaj počneš?‹

³⁶Ob istem času se je moj razum vrnil k meni in zaradi slave mojega kraljestva sta se moja čast in moj sijaj vrnila k meni in moji svetovalci in moji velikaši so me poiskali, jaz pa sem bil utrjen v svojem kraljestvu in dodano mi je bilo odlično veličanstvo.

³⁷Sedaj jaz, Nebukadnezar, hvalim, povzdigujem in častim Kralja nebes. Vsa njegova dela so resnica in njegove poti sodba, tiste pa, ki hodijo v ponosu, je zmožen ponižati.‹«

Daniel 4

¹Nebukadnezar kralj vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: Mir naj se vam pomnoži!

²Vzvidelo se mi je, da oznanjam znamenja in čudeže, ki jih je Bog najvišji storil pri meni.

³Kako velika so znamenja njegova in čudeži njegovi kako mogočni! Kraljestvo njegovo je kraljestvo večno in gospostvo njegovo od roda do roda!

⁴Jaz Nebukadnezar, ko sem pokojno živel v hiši svoji in srečo užival v palači svoji,

⁵sem videl sanje, ki so me prestrašile; in premišljevanje na ležišču mojem in prikazni glave moje so me plašile.

⁶Zato sem dal povelje, naj privedejo predme vse modrijane babilonske, da bi mi oznanili tistih sanj razlago.

⁷Pridejo torej pismouki, rotilci, Kaldejci in vedeževalci, in jim povem sanje; ali niso mi oznanili njih razlage.

⁸Nazadnje pa stopi predme Daniel, ki mu je bilo ime Beltsazar po imenu boga mojega in v katerem je duh svetih bogov; in njemu povem sanje, rekoč:

⁹Beltsazar, višji pismoukov, ker vem, da je v tebi svetih bogov duh ter da ti nobena skrivnost ni pretežka, povej mi prikazni mojih sanj, ki sem jih videl, in njih razlago!

¹⁰Prikazni glave moje na ležišču mojem pa so bile te: Videl sem, in glej: drevo stoji sredi zemlje, in višina njegova ogromna.

¹¹Drevo je postalo veliko in močno in visokost njegova je segala do neba, in bilo ga je videti do konca vse zemlje.

¹²Listje njegovo je bilo lepo in sad njegov obilen in živeža je bilo na njem dosti za vse; poljske zveri so imele senco pod njim in ptice nebeške so gnezdile na njegovih vejah in ž njim se je živilo sleherno meso.

¹³Videl sem v prikaznih glave svoje na ležišču svojem, in glej: varuh in svetnik stopi doli z neba,

¹⁴glasno vpije in tako veli: Posekajte drevo in mu porežite veje, posmukajte mu listje ter raztresite sad njegov! Zveri naj zbežé izpod njega in ptiči z vej njegovih!

¹⁵Toda panj njegov s koreninami pustite v zemlji, to pa v okovih železnih in bronastih, v travi na polju; in rosa nebeška naj ga moči in z zvermi mu bodi delež v travi zemeljski.

¹⁶Človeško srce njegovo bodi izpremenjeno in dá naj se mu zverinsko srce; in sedem časov naj mine nad njim.

¹⁷Po sklepu varuhov je to poročilo in povelje svetih je ta beseda, da bi spoznali živeči, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče, in more najnižjega izmed ljudi postaviti nad njim.

¹⁸Te sanje sem videl jaz Nebukadnezar kralj; ti pa, Beltsazar, povej njih razlago, ker mi jih ne morejo razložiti vsi modrijani kraljestva mojega; ali ti moreš, ker v tebi je svetih bogov duh.

¹⁹Tedaj postoji Daniel, ki mu je ime Beltsazar, strmeč skoraj eno uro, in misli njegove ga plašijo. Kralj izpregovori in reče: Beltsazar, ne plašijo naj te sanje in njih razlaga! Beltsazar odgovori in reče: Gospod moj, da bi veljale sanje tvojim sovražilcem in neprijateljem tvojim njih razlaga!

²⁰Drevo, ki si ga videl, da je postalo veliko in močno in visokost njegova je segala do neba in ga je bilo videti po vesoljni zemlji

²¹in listje njegovo je bilo lepo in sad njegov obilen in živeža na njem dosti za vse, pod katerim so bivale poljske zveri in na njegovih vejah so gnezdile ptice nebeške:

²²to si ti, o kralj, ki si postal velik in mogočen; kajti tvoja velikost je vzrasla in sega do neba in gospostvo tvoje do konca zemlje.

²³A da je videl kralj varuha in svetnika, da je stopil z neba in velel: Posekajte drevo in ga izničite, toda panj njegov s koreninami pustite v zemlji, to pa v okovih železnih in bronastih, v travi na polju, in rosa nebeška naj ga moči in z zvermi poljskimi mu bodi delež, dokler ne mine sedem časov nad njim –

²⁴to je razlaga, o kralj, in to je sklep Najvišjega, ki pride nad gospoda mojega, kralja:

²⁵Pahnejo te ven izmed ljudi in pri zverini poljski bode bivališče tvoje, in travo ti bodo dajali jesti kakor volom in rosa nebeška te bo močila, in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče.

²⁶In da so veleli, naj ostane drevesu panj s koreninami, pomeni, da ti bode kraljestvo zopet utrjeno, brž ko spoznaš, da vladajo nebesa.

²⁷Zatorej ti bodi, o kralj, ugoden svet moj, da pretrgaj grehe svoje s pravičnostjo in krivice svoje z usmiljenostjo do ubogih, da se podaljša blagostanje tvoje.

²⁸Vse to je prišlo nad kralja Nebukadnezarja.

²⁹Ob koncu dvanajstih mesecev se je izprehajal po kraljevem dvoru v Babilonu.

³⁰In je izpregovoril ter rekel: Ni li to veliki Babilon, ki sem ga zgradil za kraljevsko prebivališče z močjo mogočnosti svoje in v čast slave svoje?

³¹Še je bila tista beseda v ustih kraljevih, pa pride glas z neba: Tebi, o kralj Nebukadnezar, se pravi: Kraljestvo ti je odvzeto!

³²In spode te izmed ljudi in pri zverini poljski bode bivališče tvoje, travo ti bodo dajali jesti kakor volom in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče.

³³To uro se je izpolnila ta beseda pri Nebukadnezarju: bil je vržen izmed ljudi, in jedel je travo kakor voli in telo njegovo se je močilo z roso nebeško, da so mu lasje zrasli kakor orlom perje in nohti kakor ptičji kremplji.

³⁴Ob koncu tistih dni pa sem povzdignil jaz Nebukadnezar oči proti nebesom, in razum moj se mi je povrnil; in hvalil sem Najvišjega in slavil sem in poveličeval njega, ki večno živi, čigar gospostvo je večno gospostvo in kraljestvo njegovo od roda do roda.

³⁵In vse prebivalce zemlje je šteti za nič, in po volji svoji ravna z vojsko nebeško in s prebivalci zemlje, in nikogar ni, ki more njegovi roki braniti in mu reči: Kaj delaš?

³⁶V tistem času se mi je povrnil razum moj in v čast mojega kraljestva se mi je povrnila slava moja in svetlost; in moji svetovalci in mogočneži so me iskali, in bil sem zopet postavljen v kraljestvo svoje in posebna velikost mi je bila pridejana.

³⁷Sedaj jaz Nebukadnezar slavim, povišujem in poveličujem Kralja nebes, zakaj vsa dela njegova so resnica in pota njegova pravica; in tiste, ki žive prevzetno, zna on ponižati.