Apostolska dela 2

¹In ko je popolnoma prišel Binkoštni dan, so bili vsi soglasni na enem kraju.

²In nenadoma je prišel z neba šum kakor besneč mogočen veter ter napolnil vso hišo, kjer so sedeli.

³In prikazali so se jim razcepljeni jeziki, podobni ognjenim ter sedli na vsakogar izmed njih.

⁴In vsi so bili izpolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti z drugimi jeziki, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

⁵V Jeruzalemu pa so prebivali Judje, predani možje, iz vsakega naroda pod nebom.

⁶Torej, ko se je to razglasilo naokoli, so prišle skupaj množice in bili so zbegani, zato ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem lastnem jeziku.

⁷In vsi so bili osupli ter se čudili in drug drugemu govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci?

⁸In kako mi vsakega človeka slišimo v svojem lastnem jeziku, kjer smo bili rojeni?

⁹Parti in Medijci in Elámci in prebivalci v Mezopotamiji in v Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji,

¹⁰Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih okoli Cirene in tujci iz Rima, Judje in spreobrnjenci,

¹¹Krečani in Arabci, mi jih v svojih jezikih slišimo govoriti čudovita Božja dela.«

¹²In vsi so bili osupli in bili so v dvomu, govoreč drug drugemu: »Kaj to pomeni?«

¹³Drugi so zasmehljivo rekli: »Ti ljudje so polni novega vina.«

¹⁴Vendar je Peter, ko je javno nastopil z enajsterimi, povzdignil svoj glas in jim rekel: »Vi ljudje iz Judeje in vsi vi, ki prebivate v Jeruzalemu, to vam bodi znano in prisluhnite mojim besedam,

¹⁵kajti ti niso pijani, kakor vi mislite, glede na to, da je šele tretja dnevna ura.

¹⁶Ampak to je to, kar je bilo rečeno po preroku Joélu:

¹⁷›In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: ›Izlil bom od svojega Duha na vse meso, in vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali in vaši mladeniči bodo videli videnja in vaši starci bodo sanjali sanje;

¹⁸in na svoje služabnike in na svoje pomočnice bom v tistih dneh izlil od svojega Duha in bodo prerokovali;

¹⁹in pokazal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji: kri in ogenj in dimne meglice;

²⁰sonce se bo spremenilo v temo in luna v kri, preden pride ta veliki in opazni dan Gospodovega prihoda.

²¹In zgodilo se bo, da kdorkoli se bo skliceval na Gospodovo ime, bo rešen.‹‹

²²Vi, možje Izraelci, prisluhnite tem besedam. Jezus Nazarečan, mož med vami, po čudežnih močeh, čudežih in znamenjih potrjen od Boga, ki jih je Bog po njem storil v sredi med vami, kakor tudi vi sami veste;

²³njega, ki je bil izročen po določeni nameri in vnaprejšnjem védenju Boga, ste vi prijeli in po zlobnih rokah križali ter umorili,

²⁴§ ki ga je Bog dvignil in odvezal bolečin smrti; ker ni bilo mogoče, da bi ga ta zadržala.

²⁵Kajti David glede njega govori: ›Vedno sem slutil Gospoda pred svojim obrazom, kajti on je na moji desnici, da ne bi bil omajan.

²⁶Zato se je moje srce veselilo in moj jezik je bil vesel; poleg tega bo tudi moje meso počivalo v upanju,

²⁷§ ker moje duše nočeš pustiti v peklu niti nočeš trpeti, da bi tvoj Sveti videl trohnenje.

²⁸Spoznati si mi dal poti življenja; s svojim obličjem me boš napravil polnega radosti.‹

²⁹Možje in bratje, naj vam odkrito spregovorim o očaku Davidu, da je tako mrtev kakor pokopan in njegov mavzolej je med nami do današnjega dne.

³⁰§ Ker je bil torej prerok in je vedel, da mu je Bog prisegel s prisego, da bo od sadu njegovih ledij, glede na meso, vzdignil Kristusa, da sedi na njegovem prestolu;

³¹§ in ker je to videl vnaprej, je govoril o Kristusovem vstajenju, da njegova duša ni ostala v peklu niti njegovo meso ni videlo trohnenja.

³²Tega Jezusa je Bog vzdignil, o čemer smo mi vsi priče.

³³Torej je bil z Božjo desnico povišan in je od Očeta prejel obljubo Svetega Duha, ki ga je razlil, kakor sedaj vidite in slišite.

³⁴Kajti David ni dvignjen v nebesa, toda on sam pravi: ›Gospod je rekel mojemu Gospodu: ›Sedi na mojo desnico,

³⁵dokler ne naredim tvojih sovražnikov [za] tvojo pručko.‹‹

³⁶Zato naj vsa Izraelova hiša brez dvoma ve, da je Bog tega istega Jezusa, ki ste ga vi križali, naredil tako Gospoda kakor Kristusa.«

³⁷Torej ko so to slišali, so bili v svojem srcu spodbujeni ter rekli Petru in ostalim apostolom: »Možje in bratje, kaj naj storimo?«

³⁸Potem jim je Peter rekel: »Pokesajte se in vsak izmed vas naj bo krščen v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

³⁹Kajti obljuba je dana vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč stran, celó tolikim, kolikor jih bo poklical Gospod, naš Bog.«

⁴⁰In z mnogimi drugimi besedami je pričeval ter spodbujal, rekoč: »Rešite se iz tega sprijenega rodu.«

⁴¹Potem so bili tisti, ki so z veseljem sprejeli njegovo besedo, krščeni in istega dne se jim je dodalo okoli tri tisoč duš.

⁴²In neomajno so nadaljevali v apostolskem nauku in družbi in v lomljenju kruha ter v molitvah.

⁴³In strah je prišel nad vsako dušo; in po apostolih je bilo storjenih mnogo čudežev in znamenj.

⁴⁴In vsi, ki so verovali, so bili skupaj in vse stvari so imeli skupne;

⁴⁵in prodajali so svoje posesti ter dobrine in jih delili vsem ljudem, kolikor je vsak potreboval.

⁴⁶In vsak dan so soglasno nadaljevali v templju in od hiše do hiše lomili kruh [in] z veseljem in iskrenim srcem jedli svojo hrano,

⁴⁷ter slavili Boga in imeli naklonjenost pri vseh ljudeh. Gospod pa je k cerkvi dnevno dodajal takšne, ki naj bi bili rešeni.

Apostolska dela 2

¹In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj.

²Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli.

³In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi;

⁴in vsi se napolnijo svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

⁵Bivali so pa takrat v Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega naroda, ki je pod nebom.

⁶Ko je pa nastal ta šum, se snide množica, in groza jih obide: zakaj vsak izmed njih sliši, da govore v njegovem jeziku.

⁷In vsi se zavzemajo in čudijo ter govore: Glej, niso li vsi ti, ki govore, Galilejci?

⁸In kako mi slišimo vsak svoj jezik, ki smo se v njem rodili?

⁹Parčani in Medi in Elamljani, in ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadociji, Pontu in Aziji,

¹⁰Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v krajih Libije pri Cireni, in prišleci iz Rima, Judje in pojudenci,

¹¹Krečani in Arabci: slišimo, da nam govore v naših jezikih velika dela Božja.

¹²In vsi se zavzemajo in strmé, drug drugemu govoreč: Kaj če to biti?

¹³A drugi se posmehujejo in govore: sladkega vinca so se napili.

¹⁴Tedaj se ustopi Peter z enajsterimi in povzdigne glas svoj in jih ogovori: Možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, to vam bodi na znanje in poslušajte besede moje!

¹⁵Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne;

¹⁶temuč to je, kar je rečeno po proroku Joelu:

¹⁷„In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od Duha svojega na vse človeštvo, in prorokovali bodo sinovi vaši in hčere vaše; in mladeniči vaši bodo videli prikazni, in starcem vašim se bodo sanjale sanje;

¹⁸in tudi na hlapce svoje in na dekle svoje v tistih dneh izlijem od Duha svojega, in bodo prorokovali.

¹⁹In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na zemlji, kri in ogenj in kajenje dima;

²⁰solnce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride dan Gospodov, veliki in preslavni.

²¹In zgodi se, da vsak, kdor bo klical ime Gospodovo, bo zveličan“.

²²Možje Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, moža, ki ga je Bog potrdil za vas z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem storil med vami, kakor sami veste,

²³tega, izdanega po trdno določenem sklepu in previdnosti Božji, ste vzeli in po rokah krivičnikov na križ razpeli in umorili.

²⁴Njega je Bog obudil, oprostivši ga bolečin smrti; ker tudi ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala.

²⁵David namreč pravi glede njega: „Gledal sem Gospoda vedno pred seboj, ker je na desnici moji, da ne omahnem.

²⁶Tega se je razveselilo srce moje in se je obradoval jezik moj, pa še tudi meso moje bo počivalo v upanju,

²⁷ker ne pustiš duše moje v državi smrti in tudi ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje.

²⁸Naznanil si mi pota življenja, napolniš me z veseljem pred obličjem svojim“.

²⁹Možje in bratje, naj bo dovoljeno, govoriti vam svobodno o očaku Davidu: da je umrl in bil pokopan, in grob njegov je pri nas do tega dne.

³⁰Ker pa je bil prorok in je vedel, da se mu je s prisego zavezal Bog, da posadi enega iz plodu ledja njegovega na prestol njegov,

³¹je videl naprej in povedal o vstajenju Kristusovem, da se ni pustila duša njegova v državi smrti in tudi meso njegovo ni videlo trohnenja.

³²Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče.

³³Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo svetega Duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite.

³⁴Kajti David ni šel gori v nebesa, nego sam pravi: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo,

³⁵dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje.“

³⁶Za gotovo vedi torej vsa hiša Izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.

³⁷Ko so pa to slišali, jih zbode v srce ter reko Petru in drugim apostolom: Kaj nam je storiti, možje in bratje?

³⁸Peter jim pa reče: Izpokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov svojih, in prejmete dar svetega Duha.

³⁹Kajti za vas velja ta obljuba in za otroke vaše in za vse, ki so še daleč, kolikorkoli jih pokliče Gospod, Bog naš.

⁴⁰In z mnogimi drugimi besedami pričuje in jih opominja, rekoč: Rešite se tega popačenega rodu!

⁴¹Kateri so torej besedo njegovo radi sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo se jih je tisti dan kakih tri tisoč duš.

⁴²Bili so pa stanovitni v nauku apostolov in v bratovski zvezi in v lomljenju kruha in v molitvah.

⁴³Obšel je pa vsako dušo strah; in veliko čudežev in znamenj se je godilo po apostolih.

⁴⁴Vsi pa, ki so bili sprejeli vero, so bili skupaj in vse so imeli skupno;

⁴⁵in so prodajali lastnine in imetja ter jih razdeljevali vsem, kakor je kdo potreboval.

⁴⁶In vsak dan so bili stanovitno ene misli v templju, in po hišah so lomili kruh in prejemali jed z veseljem in preprostim srcem,

⁴⁷hvaleč Boga in imajoč milost pri vsem ljudstvu. Gospod pa jim je prideval vsak dan teh, ki so se zveličevali.