Apostolska dela 16

¹Potem je prišel v Derbe in Listro. In glej, tam je bil nek učenec, po imenu Timótej, sin neke ženske, ki je bila Judinja in je verovala, toda njegov oče je bil Grk,

²ki je bil pri bratih, ki so bili v Listri in Ikóniju, na dobrem glasu.

³Njega je Pavel hotel vzeti s seboj in vzel ga je ter ga obrezal zaradi Judov, ki so bili v teh četrtih, kajti vsi so vedeli, da je bil njegov oče Grk.

⁴In ko so šli skozi mesta, so jim izročali odloke, da se jih držijo, ki so bili odrejeni od apostolov in starešin, ki so bili v Jeruzalemu.

⁵In tako so bile cerkve utrjene v veri in so številčno dnevno naraščale.

⁶Torej ko so šli skozi Frigijo in področje Galacije in jim je Sveti Duh prepovedal oznanjati besedo v Aziji,

⁷§ so potem, ko so prišli do Mízije, poskušali iti v Bitinijo, toda Duh jim ni dovolil.

⁸In šli so mimo Mízije in se spustili do Troáde.

⁹Ponoči pa se je Pavlu prikazalo videnje: »Tam je stal Makedonec in ga prosil, rekoč: ›Pridi sem v Makedonijo in nam pomagaj.‹«

¹⁰In po tem, ko je imel videnje, smo si takoj prizadevali iti v Makedonijo, ker smo brez dvoma sklepali, da nas je poklical Gospod, da jim oznanimo evangelij.

¹¹Zato smo, ko smo dvignili sidro iz Troáde, prispeli z ravno smerjo v Samotrake in naslednjega dne v Neápolo

¹²in od tam v Filípe, ki je glavno mesto tega dela Makedonije ter [rimska] kolonija. In v tem mestu smo prebivali nekaj dni.

¹³In na šabat smo odšli iz mesta k bregu reke, kjer je bila običajno molitev in se usedli ter govorili ženskam, ki so tja zahajale.

¹⁴In neka ženska, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatira, ki je oboževala Boga, nas je poslušala, katere srce je Gospod odprl, da je prisluhnila besedam, ki jih je govoril Pavel.

¹⁵In ko je bila krščena ona in njena družina, nas je rotila, rekoč: »Če ste me presodili, da sem zvesta Gospodu, pridite v mojo hišo in ostanite tam.« In primorala nas je.

¹⁶In pripetilo se je, ko smo šli k molitvi, da nas je srečala neka gospodična, obsedena z duhom vedeževanja, ki je z napovedovanjem usode prinašala veliko dobička svojim gospodarjem.

¹⁷Ta je sledila Pavlu in nam ter vpila, rekoč: »Ti ljudje so služabniki Boga najvišjega, ki nam kažejo pot rešitve duš.«

¹⁸In to je počela mnogo dni. Toda Pavel se je užaloščen obrnil in duhu rekel: »Zapovedujem ti v imenu Jezusa Kristusa, da prideš iz nje.« In še isto uro je prišel ven.

¹⁹In ko so njeni gospodarji videli, da je izginilo upanje na njihov dobiček, so ujeli Pavla in Sila ter ju zvlekli na trg k vladarjem

²⁰in ju privedli k oblastnikom, rekoč: »Ta moža, ki sta Juda, delata našemu mestu silne težave

²¹§ ter učita običaje, ki za nas, ki smo Rimljani, niso zakoniti za sprejetje niti za obeleževanje.«

²²In množica je skupaj vstala proti njima in oblastniki so jima raztrgali njuna oblačila ter ukazali naj ju pretepejo.

²³In ko so nanju položili mnogo udarcev z bičem, so ju vrgli v ječo ter ječarju ukazali, naj ju varno straži.

²⁴Ta ju je, ker je prejel tak ukaz, pahnil v notranjo ječo in njuna stopala pričvrstil v kladi.

²⁵Ob polnoči pa sta Pavel in Sila molila ter pela hvalnice Bogu, jetniki pa so ju poslušali.

²⁶In nenadoma je bil močan potres, tako da so bili zamajani temelji ječe in takoj so se vsa vrata odprla in vezi vseh so bile odvezane.

²⁷In čuvaj ječe, ki se je prebudil iz svojega spanja in videl vrata ječe odprta, je izvlekel svoj meč in se hotel ubiti, ker je mislil, da so jetniki pobegnili.

²⁸Toda Pavel je z močnim glasom zaklical, rekoč: »Ne stôri si ničesar hudega, kajti vsi smo tukaj.«

²⁹Ta je potem zahteval luč in skočil noter in drhteč prišel ter padel dol pred Pavla in Sila

³⁰in ju privedel ven ter rekel: »Gospoda, kaj moram storiti, da bom rešen?«

³¹In onadva sta rekla: »Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa in rešen boš ti in tvoja hiša.«

³²In Gospodovo besedo sta govorila njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši.

³³In še isto uro noči ju je vzel ter umil njune udarce in nemudoma je bil krščen on in vsi njegovi.

³⁴In ko ju je privedel v svojo hišo, je pred njiju postavil jed ter se veselil, ker je z vso svojo hišo veroval v Boga.

³⁵In ko je bil dan, so oblastniki poslali narednike, rekoč: »Izpusti tista človeka.«

³⁶In čuvaj ječe je te besede povedal Pavlu: »Oblastniki so poslali, naj vaju izpustim. Sedaj torej odidita in pojdita v miru.«

³⁷Vendar jim je Pavel rekel: »Naju, ki sva Rimljana, so neobsojena javno pretepli in naju vrgli v ječo. In sedaj naju mečejo ven na skrivaj? Ne, resnično, temveč naj sami pridejo in naju spravijo ven.«

³⁸In naredniki so te besede povedali oblastnikom in ko so slišali, da sta bila Rimljana, so se zbali.

³⁹In prišli so ter ju rotili in ju privedli ven ter od njiju želeli, da odideta iz mesta.

⁴⁰In odšla sta iz ječe ter vstopila v Lidijino hišo; in ko sta videla brate, sta jih potolažila ter odšla.

Apostolska dela 16

¹Pride pa v Derbo in Listro. In glej, neki učenec je bil tu, po imenu Timotej, sin žene Judinje, ki je verovala, očeta pa Grka;

²za njega so dobro pričali bratje, ki so bili v Listri in Ikoniji.

³Tega je hotel Pavel, da bi šel ž njim; in ga vzame in obreže zavoljo Judov, ki so bili v tistih krajih, kajti vsi so vedeli za očeta njegovega, da je bil Grk.

⁴Ko so pa hodili po mestih, so izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starejšine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo.

⁵Tako so se cerkve utrjevale v veri in njih število se je množilo vsak dan.

⁶In šli so skozi Frigijsko in Galacijsko deželo, ko jim je zabranil sveti Duh govoriti besedo Božjo v Aziji;

⁷in ko so prišli proti Miziji, so poskušali iti v Bitinijo: ali Duh Jezusov jim ni pustil.

⁸A ko so prešli mimo Mizije, pridejo doli v Troado.

⁹In prikaže se Pavlu po noči prikazen. Neki mož, Macedonec, je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Macedonijo in pomagaj nam.

¹⁰Ko je pa to prikazen videl, smo si prizadeli precej, da gremo naprej v Macedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelij.

¹¹Ko smo se torej odpeljali iz Troade, smo prišli naravnost v Samotracijo, in drugi dan v Neapol,

¹²in odtod v Filipe, ki so prvo mesto te strani Macedonije in rimska naselbina. V tem mestu pa smo bivali nekoliko dni.

¹³A v sobotni dan smo šli ven za vrata k reki, kjer smo menili, da bo kraj molitve, in smo sedli, in govorili ženam, ki so se bile zbrale.

¹⁴In neka žena, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga, je nas poslušala; tej je Gospod odprl srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril.

¹⁵Ko pa je bila krščena in njena družina, nas je prosila, rekoč: Če ste sodili, da sem verna Gospodu, pridite v hišo mojo in tu ostanite; in nas je primorala.

¹⁶Zgodi se pa, ko smo šli na molitveni kraj, nas sreča neka deklica, ki je imela vedeževalnega duha in je veliko dobička donašala gospodarjem svojim z vedeževanjem.

¹⁷Ta je šla za Pavlom in za nami in vpila, govoreč: Ti ljudje so Boga Najvišjega služabniki, ki vam oznanjujejo pot zveličanja.

¹⁸A to je delala mnogo dni. Pavla je pa bolelo, in obrne se in veli temu duhu: Ukazujem ti po imenu Jezusa Kristusa, da odidi iz nje. In izšel je še tisto uro.

¹⁹Ko pa vidijo njeni gospodarji, da jim je minilo upanje do dobička, primejo Pavla in Sila in ju vlečejo na trg k poglavarjem mesta;

²⁰ter ju pripeljejo k uradnikom in reko: Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje

²¹in oznanjujejo šege, ki jih mi ne smemo sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani.

²²In ljudstvo tudi vstane zoper njiju; in uradniki jima raztrgajo oblačila ter ju vele šibati.

²³In ko so ju zelo pretepli, ju vržejo v ječo, naročivši ječarju, naj ju skrbno varuje.

²⁴Prejemši tako zapoved, ju on vrže v notranjo ječo in jima dene noge v klado.

²⁵Opolnoči pa sta Pavel in Sila molila in pela hvalnice Bogu, jetniki pa so ju poslušali.

²⁶Kar nastane velik potres, tako da se zgane temelj jetnišnice; in pri tej priči se vsa vrata odpro in vsem jetnikom odpade železje.

²⁷Ko se pa ječar prebudi in vidi vrata ječe odprta, izdere meč in se hoče umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili.

²⁸Pavel pa zakliče z močnim glasom, rekoč: Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu.

²⁹On pa si veli luč, skoči noter in pade drhteč Pavlu in Silu pred noge,

³⁰in izpelje ju ven in reče: Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se zveličam?

³¹Ona pa rečeta: Veruj v Gospoda Jezusa, in zveličal se boš ti in hiša tvoja.

³²In govorita mu besedo Gospodovo in vsem, ki so bili v hiši njegovi.

³³In vzame ju s seboj še tisto nočno uro ter jima izmije rane, in pri tej priči je bil krščen on in vsi njegovi.

³⁴In pelje ju gori v hišo svojo in jima pripravi večerjo in se raduje, ker je postal z vso hišo svojo veren Bogu.

³⁵Ko se je pa zdanilo, pošljejo uradniki biriče, naj reko: Izpusti tista moža:

³⁶Ječar pa sporoči te besede Pavlu: Poslali so uradniki, naj vaju izpustim. Sedaj torej odidita in potujta v miru.

³⁷Ali Pavel jim reče: Šibali so naju, ki sva Rimljana, očitno brez pravde in sodbe ter vrgli v ječo, in sedaj naju hočejo skrivaj izgnati? Ne tako, marveč sami naj pridejo in naju izpeljejo!

³⁸Biriči pa sporoče te besede uradnikom. A oni se preplašijo, ko slišijo, da sta Rimljana,

³⁹ter pridejo in jima prijazno prigovarjajo; in ju izpeljajo in prosijo, naj zapustita mesto.

⁴⁰Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej.