2. Samuelova 19

¹To je bilo povedano Joábu: »Glej, kralj joka in žaluje za Absalomom.«

²Zmaga tega dne je bila obrnjena v žalovanje vsemu ljudstvu, kajti ljudstvo je tisti dan slišalo govoriti, kako je bil kralj užaloščen zaradi svojega sina.

³Ljudstvo se je tisti dan skrivoma spravilo v mesto, kakor se ljudstvo, ki je osramočeno, odplazi, ko v boju zbeži.

⁴Toda kralj je pokril svoj obraz in kralj je jokal z močnim glasom: »Oh moj sin Absalom, oh Absalom, moj sin, moj sin!«

⁵Joáb je prišel v hišo h kralju in rekel: »Ta dan si osramotil obraze vseh svojih služabnikov, ki so ta dan rešili tvoje življenje in življenja tvojih sinov in tvojih hčera in življenja tvojih soprog in življenja tvojih priležnic,

⁶v tem, da ti ljubiš svoje sovražnike in sovražiš svoje prijatelje. Kajti ta dan si oznanil, da se ne oziraš niti na prince niti na služabnike, kajti ta dan zaznavam, da če bi Absalom živel in bi ta dan mi vsi umrli, potem bi ti to dobro ugajalo.

⁷Zdaj torej vstani, pojdi naprej in tolažilno govori svojim služabnikom, kajti prisegam pri Gospodu, če ne greš naprej, to noč nobeden ne bo ostal s teboj in huje ti bo kakor vse zlo, ki te je zadelo od tvoje mladosti do sedaj.«

⁸Potem je kralj vstal in se usedel pri velikih vratih. In vsemu ljudstvu so povedali, rekoč: »Glejte, kralj sedi pri velikih vratih.« Vse ljudstvo je prišlo pred kralja, kajti Izrael je zbežal vsak mož k svojemu šotoru.

⁹Vse ljudstvo je bilo nesložno po vseh Izraelovih rodovih, rekoč: »Kralj nas je rešil iz roke naših sovražnikov in nas osvobodil iz roke Filistejcev; sedaj pa je zaradi Absaloma pobegnil iz dežele.

¹⁰Absalom, ki smo ga mazilili nad seboj, je mrtev v bitki. Zdaj torej, zakaj ne spregovorite besedo o privedbi kralja nazaj?«

¹¹Kralj David je poslal k duhovnikoma Cadóku in Abjatárju, rekoč: »Govorita Judovim starešinam, rekoč: ›Zakaj ste zadnji, da bi privedli kralja nazaj v njegovo hišo, glede na to, da je govor vsega Izraela prišel do kralja, celó k njegovi hiši.

¹²Vi ste moji bratje, vi ste moje kosti in moje meso. Zakaj ste potem zadnji, da kralja pripeljete nazaj?‹

¹³In Amasáju recite: ›Ali nisi ti od moje kosti in od mojega mesa? Bog naj mi tako stori in še več, če ne boš nenehno pred menoj poveljnik vojske na Joábovem položaju.‹«

¹⁴In nagnil je srce vseh Judovih mož, celo kakor srce enega človeka, tako da so kralju poslali to besedo: »Vrni se ti in vsi tvoji služabniki.«

¹⁵Tako se je kralj vrnil in prišel k Jordanu. In Juda je prišel v Gilgál, da gre, da sreča kralja, da spremi kralja čez Jordan.

¹⁶In Šimí, Gerájev sin, Benjaminovec, ki je bil iz Bahuríma, je pohitel in prišel dol z Judovimi možmi, da sreča kralja Davida.

¹⁷Tam je bilo z njim tisoč mož iz Benjamina in Cibá, služabnik Savlove hiše in njegovih petnajst sinov in njegovih dvajset služabnikov z njim in pred kraljem so šli čez Jordan.

¹⁸Tam je šla čez rečna ladja, da prenese čez kraljevo družino in da stori, kar se mu je zdelo dobro. Gerájev sin Šimí pa je padel dol pred kraljem, ko je ta hotel iti čez Jordan

¹⁹in kralju rekel: »Naj moj gospod krivičnosti ne pripiše meni niti se ne spominjaj tega, kar je tvoj služabnik sprevrženo storil tistega dne, ko je moj gospod kralj odšel iz Jeruzalema, da bi si to kralj vzel k srcu.

²⁰Kajti tvoj služabnik ve, da sem grešil. Glej, zato sem ta dan prvi prišel iz vse Jožefove hiše, da grem dol, da srečam svojega gospoda kralja.«

²¹Toda Cerújin sin Abišáj je odgovoril in rekel: »Ali ne bo Šimí usmrčen zaradi tega, ker je preklinjal Gospodovega maziljenca?«

²²David pa je rekel: »Kaj imam z vama, vidva, Cerújina sinova, da bi mi bila ta dan nasprotnika? Ali naj bo ta dan kdorkoli usmrčen v Izraelu? Kajti ali ne vem, da sem ta dan kralj nad Izraelom?«

²³Zato je kralj rekel Šimíju: »Ne boš umrl.« In kralj mu je prisegel.

²⁴Savlov sin Mefibóšet je prišel dol, da sreča kralja in niti ni obul svojih stopal, niti ni postrigel svoje brade, niti ni umil svojih oblačil od dneva, ko je kralj odpotoval, do dneva, ko je ponovno prišel v miru.

²⁵Pripetilo se je, ko je prišel v Jeruzalem, da sreča kralja, da mu je kralj rekel: »Zakaj nisi šel z menoj, Mefibóšet?«

²⁶Ta je odgovoril: »Moj gospod, oh kralj, moj služabnik me je zavedel, kajti tvoj služabnik je rekel: ›Osedlal si bom osla, da bom lahko jahal na njem in šel h kralju, ker je tvoj služabnik hrom.‹

²⁷In ta je obrekoval tvojega služabnika mojemu gospodu kralju, toda moj gospod kralj je kakor angel od Boga. Stôri torej, kar je dobro v tvojih očeh.

²⁸Kajti vsi iz hiše mojega očeta so bili le kot mrtvi možje pred mojim gospodom kraljem, vendar si svojega služabnika postavil med tiste, ki so jedli pri tvoji lastni mizi. Kakšno pravico imam torej, da še kakorkoli kličem h kralju?«

²⁹Kralj mu je rekel: »Zakaj še govoriš o svojih zadevah? Rekel sem: ›Ti in Cibá si razdelita deželo.‹«

³⁰Mefibóšet je rekel kralju: »Da, naj on vzame vse, potem ko se je moj gospod kralj v miru ponovno vrnil v svojo lastno hišo.«

³¹Gileádec Barziláj je prišel dol iz Roglíma in s kraljem odšel čez Jordan, da ga spremi čez Jordan.

³²Torej Barziláj je bil zelo ostarel mož, star celó osemdeset let. Kralju je priskrbel oskrbo, medtem ko je ta ležal pri Mahanájimu, kajti bil je zelo izjemen človek.

³³Kralj je rekel Barziláju: »Z menoj pridi čez in hranil te bom v Jeruzalemu.«

³⁴Barziláj pa je kralju rekel: »Doklej bom še živel, da bi s kraljem šel gor v Jeruzalem?

³⁵Ta dan sem star osemdeset let in ali lahko razločim med dobrim in zlom? Ali lahko tvoj služabnik okuša, kar jem ali kar pijem? Ali še lahko slišim glas prepevajočih mož in prepevajočih žensk? Zakaj bi bil torej tvoj služabnik še breme mojemu gospodu kralju?

³⁶Tvoj služabnik bo s kraljem šel krajšo pot čez Jordan. Zakaj bi me kralj poplačal s takšno nagrado?

³⁷Naj se tvoj služabnik, prosim te, obrne nazaj, da lahko umrem v svojem lastnem mestu in pokopan bom poleg groba svojega očeta in svoje matere. Toda poglej svojega služabnika Kimháma. Naj gre on preko z mojim gospodom kraljem in stôri mu, kakor se ti zdi dobro.«

³⁸Kralj je odgovoril: »Kimhám bo z menoj šel preko in storil mu bom to, kar se ti zdi dobro in karkoli boš zahteval od mene, to bom storil zate.«

³⁹In vse ljudstvo je šlo čez Jordan. Ko je kralj prišel čez, je kralj poljubil Barzilája in ga blagoslovil, in ta se je vrnil na svoj lasten kraj.

⁴⁰Potem je kralj odšel naprej h Gilgálu in Kimhám je z njim odšel naprej in vse Judovo ljudstvo je spremilo kralja in tudi polovica Izraelovega ljudstva.

⁴¹Glej, vsi Izraelovi možje so prišli h kralju in kralju rekli: »Zakaj so te naši bratje, Judovi možje, ukradli in privedli kralja, njegovo družino in vse Davidove može z njim, čez Jordan?«

⁴²In vsi možje iz Juda so Izraelovim možem odgovorili: »Ker nam je kralj bližnji sorodnik. Zakaj ste potem jezni zaradi te zadeve? Ali smo sploh jedli na kraljeve stroške? Ali nam je dal kakršnokoli darilo?«

⁴³Izraelovi možje so odgovorili Judovim možem in rekli: »V kralju imamo deset delov in mi imamo več pravice do Davida kakor vi. Čemu nas potem prezirate, da naš nasvet ne bi bil prvi v tem, da smo svojega kralja privedli nazaj?« In besede mož iz Juda so bile trše kakor besede mož iz Izraela.

2. Samuelova 19

¹In oznanili so Joabu: Glej, kralj joče in žaluje po Absalomu!

²In zmaga se je tisti dan obrnila v žalost vsemu ljudstvu, zakaj ljudstvo je slišalo ta dan, da se je pravilo: Kralju je žal za svojega sina.

³In ljudstvo se po tihem prikrade v mesto ta dan, kakor se ljudstvo s sramom ukrade, ko je bežalo v boju.

⁴Kralj pa si je zagrnil obraz in vpil z velikim glasom: O sin moj Absalom! Absalom, moj sin, moj sin!

⁵In pride Joab v hišo h kralju in reče: Rdečico si danes pognal v obraze vseh hlapcev svojih, ki so ta dan rešili življenje tvoje in tvojih sinov in hčera, življenje tvojih žen in priležnic,

⁶s tem, da ljubiš tiste, ki te sovražijo, in mrziš te, ki te ljubijo. Zakaj pokazal si danes, da ne maraš za svoje kneze in hlapce; kajti danes vidim, ako bi le Absalom bil ostal živ, mi vsi pa bi bili pomrli danes, tebi bi bilo prav.

⁷Sedaj pa vstani, pojdi ven in govori prijazno hlapcem svojim! Zakaj prisegam pri Gospodu: Ako ne pojdeš ven, ne ostane nocoj ne eden mož pri tebi, in to bo hujše zate nego vse hudo, ki te je zadelo od mladosti tvoje do sedaj.

⁸Tedaj vstane kralj in sede med vrata. In oznanijo vsemu ljudstvu, rekoč: Glej, kralj sedi med vrati. In vse ljudstvo je prišlo pred kralja. Izrael pa je bil bežal, vsak v šator svoj.

⁹In vse ljudstvo se je prepiralo po vseh rodovih Izraelovih, govoreč: Kralj nas je otel iz roke sovražnikov naših ter nas je oprostil pesti Filistejcev, in zdaj je moral bežati iz dežele pred Absalomom.

¹⁰Absalom pa, ki smo ga pomazilili, da bodi nad nami, je mrtev na bojišču. Sedaj pa, zakaj ne izpregovorite besede, da pripeljemo kralja nazaj!

¹¹In kralj David pošlje k Zadoku in Abiatarju, duhovnikoma, veleč: Govorita starejšinam Judovim in recita: Zakaj hočete biti poslednji, da bi pripeljali kralja nazaj v hišo njegovo! Kaj ti govor vsega Izraela se je donesel kralju, da ga hočejo privesti v hišo njegovo.

¹²Bratje moji ste, moja kost in meso, čemu bi torej bili poslednji, ko bodo peljali kralja nazaj!

¹³In Amasu recita: Nisi li moja kost in meso? Bog mi stori to in še to prideni, ako ne boš vse svoje žive dni poveljnik vojske pred menoj na Joabovem mestu.

¹⁴In nagnil je vseh Judovih mož srce, kakor srce enega moža, da so sporočili kralju: Vrni se ti in vsi hlapci tvoji!

¹⁵Vrne se torej kralj in pride k Jordanu. In Judovci dospejo v Gilgal, gredoč naproti kralju, da ga prepeljejo čez Jordan.

¹⁶In Simej, sin Gerov, Benjaminec, ki je prebival v Bahurimu, pohiti in pride doli z možmi Judovimi naproti kralju Davidu.

¹⁷In bilo je ž njim tisoč mož iz Benjamina in Ziba, Savlove hiše služabnik, in petnajst sinov njegovih in dvajset hlapcev njegovih, in šli so čez Jordan pred kraljem.

¹⁸Napravili so namreč brod, da prepeljejo kraljevo družino in store, kar mu je ugajalo. Simej pa, sin Gerov, pade pred kralja, ko se je hotel peljati čez Jordan,

¹⁹in reče kralju: Ne prištevaj mi, gospod moj, krivice, in ne spominjaj se, kako se je pregrešil hlapec tvoj tisti dan, ko je bil šel gospod moj, kralj, iz Jeruzalema, in naj ne ohrani tega kralj v srcu.

²⁰Zakaj hlapec tvoj spoznava, da sem grešil; in poglej, jaz sem danes prvi šel od vse hiše Jožefove, da pridem doli naproti gospodu svojemu, kralju.

²¹Abisaj pa, Zervijin sin, odgovori in reče: Ne bo li Simej usmrčen zato, ker je preklinjal maziljenca Gospodovega?

²²A David veli: Kaj imam z vama opraviti, sinova Zervije, da mi danes hočeta biti nasprotnika? Ali naj danes umre kdo v Izraelu? Ne vem li namreč, da sem danes zopet kralj nad Izraelom?

²³In Simeju reče kralj: Ne umreš. In kralj mu je prisegel.

²⁴Mefiboset, Savlov sin, je tudi prišel doli kralju naproti. Ni si pa snažil nog, ne ravnal brade, ne pral obleke od dne, ko je bil kralj odšel, do dne, ko se je vrnil domov v miru.

²⁵In zgodi se, ko pride v Jeruzalem kralju naproti, da ga kralj vpraša: Zakaj nisi šel z menoj, Mefiboset?

²⁶On pa odgovori: O gospod moj, kralj, hlapec moj me je okanil! Zakaj hlapec tvoj je dejal: Osedlam si osla, da bom jezdil na njem in šel h kralju, ker hlapec tvoj je hrom.

²⁷A on je še ovadil hlapca tvojega pred gospodom mojim, kraljem. Ali gospod moj, kralj, je kakor angel Božji! Stóri torej, kar se ti dobro vidi.

²⁸Zakaj očeta mojega vsa družina ni bila nič drugega kakor ljudje, smrti izročeni pred gospodom mojim, kraljem; a vendar si posadil hlapca svojega med tiste, ki jedo pri mizi tvoji. Kaj imam torej še pravice, da bi dalje vpil h kralju?

²⁹In kralj mu veli: Kaj toliko govoriš o svojih rečeh? Rekel sem: Ti in Ziba si vkup delita tiste njive!

³⁰In Mefiboset reče kralju: Lahko si tudi vse vzame, samo da se je gospod moj, kralj, vrnil v miru v hišo svojo!

³¹In Barzilaj Gileadčan je prišel doli iz Rogelima in je šel s kraljem čez Jordan, da bi ga spremil čez Jordan.

³²Barzilaj pa je bil silno star, dobrih osemdeset let, in je oskrboval kralja z živežem, dokler je bival v Mahanaimu, kajti bil je jako bogat mož.

³³In kralj veli Barzilaju: Pojdi z menoj na ono stran in hočem te oskrbeti pri sebi v Jeruzalemu.

³⁴Barzilaj pa reče kralju: Koliko je še dni življenja mojega, da bi šel s kraljem gori v Jeruzalem?

³⁵Osemdeset let sem sedaj star: morem li razločevati med dobrim in hudim? More li hlapcu tvojemu tekniti, kar bo jedel in kar bo pil? Morem li še poslušati glas pevcev in pevk? Čemu naj torej bode hlapec tvoj še v nadlego gospodu svojemu, kralju?

³⁶Hlapec tvoj je samo hotel malo spremiti kralja čez Jordan, in zakaj bi mi kralj podelil tako povračilo?

³⁷Naj se sme, prosim, vrniti hlapec tvoj, da umrjem v mestu svojem, pri grobu očeta svojega in matere svoje. A glej, tu je hlapec tvoj Kimham, ta naj gre na ono stran z mojim gospodom kraljem, in njemu stóri, kar se ti vidi prav.

³⁸In kralj odgovori: Kimham naj torej gre z menoj, in storiti mu hočem, kar je dobro v tvojih očeh; tudi vse, česar boš želel od mene, storim zate.

³⁹In ko je prešlo vse ljudstvo čez Jordan in je tudi kralj bil na oni strani, poljubi kralj Barzilaja in ga blagoslovi. On pa se vrne v svoj kraj.

⁴⁰Kralj pa je šel čez v Gilgal in Kimham je šel ž njim; in vse ljudstvo Judovo je spremljalo kralja na ono stran, tudi polovica ljudstva Izraelovega.

⁴¹In glej, vsi možje Izraelovi pridejo h kralju in mu reko: Zakaj so te ukradli bratje naši, možje Judovi, in so prepeljali kralja in družino njegovo čez Jordan in vse može Davidove ž njim?

⁴²A vsi možje Judovi odgovore možem Izraelovim: Kralj je nam bliže! Zakaj se srdite zato? Ali smo dobili kaj kraljeve hrane ali kako darilo od njega?

⁴³Možje Izraelovi pa odgovore možem Judovim in reko: Mi imamo desetkrat več pri kralju, in tudi Davidu smo več nego vi, zakaj ste nas torej zaničevali? In nismo li mi prvi govorili, da privedemo nazaj kralja svojega? Ali besede mož Judovih so bile trše nego mož Izraelovih besede.