2. Kraljev 6

¹Sinovi prerokov so Elizeju rekli: »Glej torej, kraj, kjer prebivamo s teboj, je za nas preveč utesnjen.

²Naj gremo, prosimo te, k Jordanu in si od tam vsak mož vzame bruno in si tam zgradimo kraj, kjer bomo lahko prebivali.« Odgovoril je: »Pojdite.«

³Nekdo je rekel: »Bodi zadovoljen, prosim te in pojdi s svojimi služabniki.« Odgovoril je: »Šel bom.«

⁴Tako je šel z njimi. In ko so prišli k Jordanu, so sekali les.

⁵Toda ko je nekdo podiral drevo, je glava sekire padla v vodo in zavpil je ter rekel: »Ojoj, gospod! Kajti bila je izposojena.«

⁶Božji mož je rekel: »Kam je padla?« Ta mu je pokazal kraj. In odsekal je palico ter jo vrgel tja in železo je zaplavalo.

⁷Zato je rekel: »Vzemi to k sebi.« In iztegnil je svojo roko in jo vzel.

⁸Potem se je sirski kralj vojskoval zoper Izraela in se posvetoval s svojimi služabniki, rekoč: »Na tem in tem kraju bo moj tabor.«

⁹Božji mož pa je k Izraelovemu kralju poslal, rekoč: »Pazi, da ne greš mimo tega kraja, kajti tja dol so prišli Sirci.«

¹⁰Izraelov kralj je poslal h kraju, o katerem mu je povedal Božji mož, ga o njem posvaril in tam se je rešil, ne samo enkrat ali dvakrat.

¹¹Zato je bilo srce sirskega kralja zaradi te stvari boleče vznemirjeno. Poklical je svoje služabnike in jim rekel: »Ali mi ne boste pokazali, kdo izmed nas je za Izraelovega kralja?«

¹²Nekdo izmed njegovih služabnikov je rekel: »Nihče, moj gospod, oh kralj, temveč prerok Elizej, ki je v Izraelu, govori Izraelovemu kralju besede, ki jih ti govoriš v svoji spalnici.«

¹³Rekel je: »Pojdi in poglej, kje je, da bom lahko poslal in ga zgrabil.« Bilo mu je povedano, rekoč: »Glej, on je v Dotánu.«

¹⁴Zato je tja poslal konje, bojne vozove in veliko vojsko. Prišli so ponoči in obkolili mesto.

¹⁵Ko je služabnik Božjega moža zgodaj vstal in odšel naprej, glej, vojska je obkolila mesto, tako s konji kakor bojnimi vozovi. Njegov služabnik mu je rekel: »Ojoj, moj gospod! Kaj bomo storili?«

¹⁶Odgovoril je: »Ne boj se, kajti tistih, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.«

¹⁷Elizej je molil in rekel: »Gospod, prosim te, odpri njegove oči, da bo lahko videl.« Gospod je odprl oči mladeniča in ta je videl in glej, gora je bila polna konj in ognjenih bojnih voz naokoli Elizeja.

¹⁸Ko so prišli dol k njemu, je Elizej molil h Gospodu in rekel: »Udari to ljudstvo, prosim te, s slepoto.« In udaril jih je s slepoto glede na Elizejevo besedo.

¹⁹Elizej jim je rekel: »To ni pot niti ni to mesto. Sledite mi in privedel vas bom k človeku, ki ga iščete.« Toda odvedel jih je v Samarijo.

²⁰Ko so prišli v Samarijo, se je pripetilo, da je Elizej rekel: »Gospod, odpri oči teh mož, da bodo lahko videli.« In Gospod je odprl njihove oči in so videli in glej, bili so sredi Samarije.

²¹Ko jih je Izraelov kralj videl, je rekel Elizeju: »Moj oče, ali naj jih udarim? Ali naj jih udarim?«

²²Ta pa je odgovoril: »Ne boš jih udaril. Mar bi udaril tiste, ki si jih odvedel ujete s svojim mečem in s svojim lokom? Prednje postavi kruh in vodo, da bodo lahko jedli in pili in šli k svojemu gospodarju.«

²³Zanje je pripravil veliko preskrbo in ko so pojedli in popili, jih je poslal proč in odšli so k svojemu gospodarju. Tako čete iz Sirije niso nič več prihajale v deželo Izrael.

²⁴Po tem se je pripetilo, da je sirski kralj Ben Hadád zbral vso svojo vojsko, odšel gor in oblegal Samarijo.

²⁵§ Tam v Samariji pa je bila velika lakota. Glej, oblegali so jo, dokler ni bila oslovska glava prodana za osemdeset koščkov srebra in četrtinka kaba golobjega iztrebka za pet koščkov srebra.

²⁶Medtem ko se je Izraelov kralj sprehajal po obzidju, je k njemu zavpila ženska, rekoč: »Pomagaj, moj gospod, oh kralj.«

²⁷Ta ji je rekel: »Če ti Gospod ne pomaga, od kod naj ti jaz pomagam? Iz skednja ali iz vinske stiskalnice?«

²⁸Kralj ji je rekel: »Kaj te pesti?« Odgovorila je: »Ta ženska mi je rekla: ›Daj svojega sina, da ga bomo lahko danes pojedli, mojega sina pa bomo pojedli jutri.‹«

²⁹Tako smo skuhali mojega sina in ga pojedli. Naslednji dan pa sem ji rekla: »Daj svojega sina, da ga bomo lahko pojedli.« Ona pa je svojega sina skrila.

³⁰Pripetilo se je, ko je kralj slišal besede ženske, da je pretrgal svoja oblačila. Prek obzidja je šel mimo in ljudstvo je gledalo in glej, na svojem telesu je imel spodaj vrečevino.

³¹Potem je rekel: »Bog naj mi stori tako in še več, če bo glava Šafátovega sina Elizeja, ta dan obstala na njem.«

³²Toda Elizej je sedel v svoji hiši in starešine so sedeli z njim. In kralj je izpred sebe poslal moža, toda malo preden je poslanec prišel k njemu, je starešinam rekel: »Ali vidite, kako je ta sin morilca poslal, da mi vzame mojo glavo? Poglejte, ko pride poslanec, zaprite vrata in ga trdno držite pri vratih. Mar ni zvok stopal njegovega gospodarja za njim?«

³³§ Medtem ko je še govoril z njimi, glej, je dol k njemu prišel poslanec in rekel: »Glej to zlo je od Gospoda. Zakaj bi še čakal na Gospoda?«

2. Kraljev 6

¹In proroški sinovi reko Elizeju: Glej vendar, kraj, kjer stanujemo pred teboj, je nam pretesen.

²Dovoli, da gremo k Jordanu, in ondi naj vzame vsak lesa, in naredimo si tam domovališče. On odgovori: Pojdite!

³Eden pa reče: Izvoli, prosim, iti s hlapci svojimi! Odgovori: Pojdem.

⁴In šel je ž njimi. In ko pridejo doli k Jordanu, sekajo les.

⁵In ko eden seka drevo, mu pade železo v vodo, in zavpije in reče: Gorje, moj gospod, saj še to sem vzel naposodo!

⁶A mož Božji vpraša: Kam je padlo? In pokaže mu tisti kraj. On pa odreže palico in jo porine tja in stori, da železo splava.

⁷In veli: Vzdigni si ga! In iztegne roko ter ga vzame.

⁸Kralj sirski pa se je bojeval zoper Izraela; in se je posvetoval s služabniki svojimi in je rekel: Na tem in tem mestu bodi moj tabor.

⁹A mož Božji pošlje h kralju Izraelovemu in sporoči: Varuj se, da ne greš na tisto mesto, kajti tja so se odpravili Sirci.

¹⁰In kralj Izraelov je poslal na mesto, ki mu je o njem mož Božji bil povedal in ga posvaril, in se ga je ognil ne enkrat ali dvakrat samo.

¹¹In sirskemu kralju se je srce hudo vznemirilo zaradi tega; in pokliče služabnike svoje in jim veli: Mi li nočete povedati, kdo je od naših zvezan s kraljem Izraelovim?

¹²Eden služabnikov njegovih pa mu reče: Ni tako, gospod moj, kralj, temuč Elizej prorok, ki je v Izraelu, pravi kralju Izraelovemu besede, ki jih govoriš v svoji spalnici!

¹³Kralj veli: Pojdite in poglejte, kje je, da pošljem in ga ujamem. In naznanijo mu, rekoč: Glej, v Dotanu je!

¹⁴Zatorej pošlje tja konje in vozove in veliko vojsko, in pridejo ponoči ter obkolijo mesto.

¹⁵In ko vstane strežnik moža Božjega zarana in gre ven, vidi vojsko s konji in vozovi okoli mesta. In strežnik njegov mu reče: Gorje, gospod moj, kaj bomo počeli?

¹⁶On odgovori: Ne boj se, zakaj več jih je z nami nego ž njimi!

¹⁷In Elizej moli in reče: Gospod, prosim, odpri mu oči, da bo videl. In Gospod je odprl mladeniču oči, in je videl, in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okoli Elizeja.

¹⁸In ko pridejo do njega, moli Elizej h Gospodu in reče: Udari, prosim, ta narod s slepoto! In udaril jih je s slepoto po besedi Elizejevi.

¹⁹In Elizej jim reče: To ni tista pot, ne tisto mesto; pojdite za menoj in privedem vas k možu, ki ga iščete. In pripelje jih v Samarijo.

²⁰Ko pa pridejo v Samarijo, reče Elizej: Gospod, odpri oči tem možem, da vidijo. In Gospod je odprl njih oči, in videli so, in glej, bili so sredi Samarije!

²¹In ko jih ugleda kralj Izraelov, reče Elizeju: Ali naj jih pobijem, oče moj? Naj jih pobijem?

²²On odgovori: Ne pobijaj jih! Ali bi pobil tiste, ki si jih ujel z mečem in z lokom svojim? Postavi prednje kruha in vode, da jedo in pijo in se povrnejo h gospodu svojemu.

²³In jim je pripravil veliko gostovanje. In ko so bili jedli in pili, jih je odpustil, in šli so h gospodu svojemu. In sirske čete niso več vdirale v deželo Izraelovo.

²⁴In zgodi se potem, da zbere Ben-hadad, sirski kralj, vso vojsko in gre gori ter oblega Samarijo.

²⁵In nastane velika lakota v Samariji, in glej, oblegali so Samarijo toliko časa, da se je prodajala oslovska glava za osemdeset srebrnikov in četrtinka golobje piče za pet srebrnikov.

²⁶In ko je kralj Izraelov šel mimo po zidovju, zavpije vanj žena in reče: Pomozi mi, gospod moj, kralj!

²⁷On pa reče: Ko ti Gospod ne pomore, odkod naj ti pomorem jaz? z gumna ali iz tlačilnice?

²⁸In kralj jo vpraša: Kaj ti je? Ona reče: Ta žena mi je rekla: Daj sina svojega, da ga sneva danes, in mojega sina bova jedli jutri!

²⁹Skuhali sva torej mojega sina in ga snedli. In drugi dan ji velim: Daj sem sina svojega, da ga sneva! A ona ga je skrila.

³⁰Ko je slišal kralj besede žene, si je raztrgal oblačila; šel pa je naprej po zidovju, in ljudstvo je gledalo, in glej, imel je znotraj raševnik po životu.

³¹Tedaj reče kralj: Bog mi stóri to in to še prideni, ako danes ostane glava Elizeja, sina Safatovega, na njem!

³²Elizej pa je sedel v hiši svoji, in starejšine so sedeli pri njem. In kralj pošlje sla pred seboj; a preden dospe sel k njemu, reče Elizej starejšinam: Ne vidite li, kako je poslal tisti morilčev sin, da se mi odseka glava? Glejte, ko pride sel, da zaprete duri in ga z durmi nazaj pahnete! Ni li šum nog gospoda njegovega za njim?

³³Ko ž njimi še govori, glej, pride sel doli k njemu. In reče: Glej, to hudo je od Gospoda, čemu naj še čakam Gospoda?