2. Kraljev 3

¹Torej Ahábov sin Jehorám je začel kraljevati nad Izraelom, v Samariji, v osemnajstem letu Judovega kralja Józafata in kraljeval je dvanajst let.

²Počel je zlo v Gospodovih očeh, toda ne kakor njegov oče in kakor njegova mati, kajti odstranil je Báalovo podobo, ki jo je naredil njegov oče.

³Kljub temu se je trdno držal grehov Nebátovega sina Jerobeáma, ki je Izraela pripravil, da greši; ni odšel od njih.

⁴Moábski kralj Meša je bil lastnik ovc in je Izraelovemu kralju dajal sto tisoč jagnjet in sto tisoč ovnov, [skupaj] z volno.

⁵Toda pripetilo se je, ko je bil Aháb mrtev, da se je moábski kralj uprl zoper Izraelovega kralja.

⁶Kralj Jehorám je istočasno odšel iz Samarije in preštel ves Izrael.

⁷Odšel je in poslal k Judovemu kralju Józafatu, rekoč: »Moábski kralj se je uprl zoper mene. Ali hočeš iti z menoj v bitko zoper Moáb?« Rekel je: »Šel bom gor. Jaz sem, kakor si ti, moje ljudstvo je kakor tvoje ljudstvo in moji konji kakor tvoji konji.«

⁸Rekel je: »Po kateri poti bomo šli gor?« Odgovoril je: »Po poti skozi edómsko divjino.«

⁹Tako so Izraelov kralj, Judov kralj in edómski kralj odšli in zaokrožili sedemdnevno potovanje in tam ni bilo vode za vojsko in živino, ki jim je sledila.

¹⁰Kralj Izraela je rekel: »Gorje, da je te tri kralje Gospod poklical skupaj, da jih izroči v roko Moába!«

¹¹Toda Józafat je rekel: »Mar ni tukaj Gospodovega preroka, da bi po njem lahko poizvedel od Gospoda?« Eden izmed služabnikov Izraelovega kralja je odgovoril in rekel: »Tukaj je Šafátov sin Elizej, ki je izlival vodo na Elijeve roke.«

¹²Józafat je rekel: »Z njim je Gospodova beseda.« Tako so Izraelov kralj, Józafat in edómski kralj odšli dol k njemu.

¹³Elizej je rekel Izraelovemu kralju: »Kaj imam s teboj? Spravi se k prerokom svojega očeta in k prerokom svoje matere.« Izraelov kralj pa mu je rekel: »Ne, kajti Gospod je te tri kralje sklical skupaj, da jih izroči v roko Moába.«

¹⁴Elizej je rekel: »Kakor živi Gospod nad bojevniki, pred katerim stojim, zagotovo, če se ne bi oziral na prisotnost Judovega kralja Józafata, ne bi pogledal proti tebi niti te ne bi videl.

¹⁵Toda sedaj mi privedi glasbenika, ki igra na strune.« In pripetilo se je, ko je glasbenik igral, da je nadenj prišla Gospodova roka.

¹⁶Rekel je: »Tako govori Gospod: ›To dolino naredite polno jarkov.‹

¹⁷Kajti tako govori Gospod: ›Ne boste videli vetra niti ne boste videli dežja, vendar bo ta dolina napolnjena z vodo, da boste lahko pili, tako vi, vaše govedo in vaše živali.‹

¹⁸To pa je le majhna stvar v Gospodovih očeh. Tudi Moábce bo izročil v vašo roko.

¹⁹Udarili boste vsako utrjeno mesto in vsako izbrano mesto in posekali vsako dobro drevo in zamašili vse vodnjake in vsak dober kraj dežele oškodovali s kamni.«

²⁰Pripetilo se je zjutraj, ko je bila darovana jedilna daritev, glej, da je prišla voda po poti iz Edóma in dežela je bila napolnjena z vodo.

²¹Ko so vsi Moábci slišali, da so prišli gor kralji, da se bojujejo zoper njih, so zbrali vse, ki so si bili zmožni nadeti bojno opremo in starejše in so se razpostavili na meji.

²²Vstali so zgodaj zjutraj in sonce je sijalo na vodo in Moábci so vodo na drugi strani videli tako rdečo kakor kri.

²³Rekli so: »To je kri. Kralji so zagotovo umorjeni in so udarili drug drugega. Sedaj torej Moáb, k plenu.«

²⁴Ko pa so prišli k taboru Izraelcev, so se Izraelci dvignili in udarili Moábce, tako da so le-ti pred njimi pobegnili. Toda šli so naprej in pobijali Moábce, celo v njihovi deželi.

²⁵Podirali so mesta in na vsak dober kos dežele je vsak mož vrgel svoj kamen in napolnili so jo in zamašili so vse vodnjake in podrli vsa dobra drevesa, samo v Kir Heresu so pustili njegovo kamenje, vendar so okrog njega šli pračarji in ga udarili.

²⁶Ko je moábski kralj videl, da je bila bitka zanj prehuda, je s seboj vzel sedemsto mož, ki so izdirali meče, da se prebijejo k edómskemu kralju. Toda niso mogli.

²⁷Potem je vzel svojega najstarejšega sina, ki naj bi zakraljeval namesto njega in ga na obzidju daroval v žgalno daritev. In tam je bilo veliko ogorčenje zoper Izrael in odšli so od njega in se vrnili k svoji lastni deželi.

2. Kraljev 3

¹Joram pa, sin Ahabov je zakraljeval nad Izraelom v Samariji v osemnajstem letu Josafata, kralja na Judovem, in je vladal dvanajst let.

²In delal je, kar je bilo hudo v očeh Gospodovih, pa ne kakor oče njegov in mati njegova; kajti odpravil je Baalov steber, ki ga je bil naredil oče njegov.

³Vendar pa se je oklepal grehov Jeroboama, sinu Nebafovega, s katerimi je ta zapeljeval v greh Izraela, ni jih opustil.

⁴Mesa pa, kralj Moabcev, je redil veliko ovac in je dajal kralju Izraelovemu volne od stotisoč jagnjet in od stotisoč ovnov.

⁵Ko pa je Ahab umrl, se je izneveril moabski kralj kralju Izraelovemu.

⁶V tem času je šel kralj Joram iz Samarije in preštel vsega Izraela.

⁷In pošlje k Josafatu, kralju Judovemu, in mu sporoči: Kralj Moabcev se mi je izneveril; pojdeš li z menoj bojevat se zoper Moabce? On reče: Pojdem; bodem naj kakor ti, ljudstvo moje naj bo kakor ljudstvo tvoje, konji moji kakor konji tvoji.

⁸In vpraša: Po katerem potu pojdemo gori? Odgovori: Po poti Edomske puščave.

⁹Gredo torej kralj Izraelov, kralj Judov in kralj edomski. In ko so hodili sedem dni okrog, ni bilo vode za vojsko in živino, ki je šla za njimi.

¹⁰In kralj Izraelov reče: Gorje! Gospod je sklical te tri kralje, da jih izda Moabcem v pest!

¹¹Josafat pa reče: Ni li tu proroka Gospodovega, da vprašamo po njem Gospoda? In odgovori eden iz hlapcev kralja Izraelovega in reče: Elizej, sin Safatov, je tu, ki je vlival vodo Eliju na roke.

¹²Josafat pa reče: Pri njem je beseda Gospodova. Gredo torej doli k njemu kralj Izraelov in Josafat in kralj edomski.

¹³A Elizej veli kralju Izraelovemu: Kaj imam s teboj? Pojdi k prorokom očeta svojega in k prorokom matere svoje! Kralj Izraelov mu reče: Nikar! Ni li Gospod poklical teh treh kraljev, da jih izda Moabcem v pest?

¹⁴Elizej reče: Kakor res živi Gospod, ki stojim pred njega obličjem, ako bi se ne oziral na Josafata, kralja Judovega, na tebe bi se ne ozrl, ne te pogledal!

¹⁵Zdaj pa mi pripeljite igralca na strune! In ko je igralec udarjal na strune, je prišla nad njega roka Gospodova.

¹⁶In veli: Tako pravi Gospod: Naredite v tej dolini struge tu in tam!

¹⁷Kajti tako pravi Gospod: Ne boste videli ne vetra, ne dežja, in vendar se ta dolina napolni z vodo, da boste pili vi in vaša drobnica in goved.

¹⁸To pa je še malo v očeh Gospodovih; on izda tudi Moabce vam v roko,

¹⁹da udarite vsako utrjeno mesto in vsako izbrano mesto in posekate vsako dobro drevo in zamašite vse studence in pokvarite vsako dobro njivo s kamenjem.

²⁰In zgodilo se je zjutraj, ob času jedilne daritve, glej, voda se privali po edomski poti in se razlije po tistem kraju.

²¹Ko pa slišijo vsi Moabci, da se gredo kralji bojevat zoper nje, skličejo vse, ki so mogli nositi orožje, in še druge, ter stopijo na mejo.

²²In ko zgodaj zjutraj vstanejo in solnce zasije nad vodo, se zdi Moabcem, da je voda njim nasproti rdeča kakor kri;

²³in reko: To je kri! Kralji so se pač bojevali med seboj in ubili drug drugega. Sedaj pa, Moab, precej na plen!

²⁴Ko pa pridejo k taboru Izraelovemu, se vzdignejo Izraelci in pobijajo Moabce, da zbeže pred njimi; in oni pridero v Moabsko deželo ter jih pobijajo.

²⁵In razvalijo mesta in na vsako dobro njivo mečejo vsi kamenje, da so ga bile polne, in zamaše vse studence in posekajo vsa dobra drevesa – da so ostali samo v Kir-haresetu še kameni; toda pračarji so ga obdali in streljali nanj.

²⁶In ko je videl moabski kralj, da je bitka prehuda zanj, vzame s seboj sedemsto mož, oboroženih z mečem, da se pririje do kralja edomskega; a niso mogli.

²⁷Tedaj vzame sina svojega prvenca, ki je imel kraljevati na mestu njegovem, in ga daruje v žgalno žrtev vrh zidu. In pride velika jeza zoper Izraela; in odrinejo od njega in se povrnejo v deželo svojo.