1. Samuelova 1

¹Torej tam je bil nek mož iz Ramatájim Cofíma, z gore Efrájim in njegovo ime je bilo Elkaná, sin Jeroháma, sinú Elihúja, sinú Tohuja, sinú Cufa, Efrátejec.

²Ta je imel dve ženi. Ime ene je bilo Ana in ime druge Penína. Penína je imela otroke, toda Ana ni imela otrok.

³Ta mož je vsako leto šel gor iz svojega mesta, da obožuje in žrtvuje Gospodu nad bojevniki v Šilu. In dva Élijeva sinova, Hofní in Pinhás, Gospodova duhovnika, sta bila tam.

⁴Ko je bil čas, da Elkaná daruje, je dal deleže svoji ženi Peníni in vsem njenim sinovom in njenim hčeram,

⁵toda Ani je dal vreden delež, kajti Ano je ljubil. Toda Gospod je zaprl njeno maternico.

⁶Njena nasprotnica jo je boleče dražila, da bi jo razburila, ker je Gospod zaprl njeno maternico.

⁷Ko je tako delala leto za letom, ko je šla gor do Gospodove hiše, jo je tako razdražila; zato je jokala in ni jedla.

⁸Potem ji je njen soprog Elkaná rekel: »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je tvoje srce užaloščeno? Ali ti nisem boljši kakor deset sinov?«

⁹Tako je Ana vstala, potem ko so v Šilu pojedli in popili. Torej duhovnik Éli je sedel na sedežu pri podboju Gospodovega templja.

¹⁰Ona pa je bila v grenkobi duše in molila h Gospodu in bridko jokala.

¹¹Zaobljubila je zaobljubo in rekla: »Oh Gospod nad bojevniki, če zares hočeš pogledati na stisko svoje pomočnice in se me spomniš in ne pozabiš svoje pomočnice, temveč hočeš svoji pomočnici dati fantka, potem ga bom izročila Gospodu [za] vse dni njegovega življenja in britev ne bo prišla na njegovo glavo.«

¹²Pripetilo se je, ko je nadaljevala moleč pred Gospodom, da je Éli opazil njena usta.

¹³Torej Ana, ona je govorila v svojem srcu, premikale pa so se samo njene ustnice, toda njenega glasu ni bilo slišati. Zato je Éli mislil, da je bila pijana.

¹⁴Éli ji je rekel: »Doklej boš pijana? Odloži svoje vino od sebe.«

¹⁵Ana je odgovorila in rekla: »Ne, moj gospod, jaz sem ženska žalostnega duha. Niti nisem pila vina niti močne pijače, temveč sem svojo dušo izlila pred Gospodom.

¹⁶§ Svoje pomočnice ne štej za Beliálovo hčer, kajti iz obilja svoje pritožbe in žalosti sem doslej govorila.«

¹⁷Potem je Éli odgovoril in rekel: »Pojdi v miru in Izraelov Bog ti zagotovi prošnjo, ki si jo prosila od njega.«

¹⁸Rekla je: »Naj tvoja pomočnica najde milost v tvojem pogledu.« Tako je ženska odšla svojo pot in jedla in njeno obličje ni bilo več žalostno.

¹⁹Vstali so zgodaj zjutraj in oboževali pred Gospodom in se vrnili in prišli k svoji hiši v Ramo. Elkaná je spoznal svojo ženo Ano in Gospod se jo je spomnil.

²⁰Zato se je pripetilo, ko je prišel čas, potem ko je Ana spočela, da je rodila sina in njegovo ime je imenovala Samuel, rekoč: »Ker sem ga prosila od Gospoda.«

²¹Mož Elkaná in vsa njegova hiša, so odšli gor, da darujejo Gospodu letno klavno daritev in svojo zaobljubo.

²²Toda Ana ni odšla gor, kajti svojemu soprogu je rekla: »Ne bom šla gor, dokler ne bo otrok odstavljen in tedaj ga bom privedla, da se prikaže pred Gospodom in tam ostane za vedno.«

²³Njen soprog Elkaná ji je rekel: »Stôri, kar se ti zdi dobro. Ostani, dokler ga ne odstaviš. Samo Gospod [naj] uveljavi svojo besedo.« Tako je ženska ostala in dojila svojega sina, dokler ga ni odstavila.

²⁴Ko ga je odstavila, ga je s seboj vzela gor, s tremi bikci, enim škafom moke in mehom vina ter ga privedla v Gospodovo hišo v Šilo. Otrok pa je bil mlad.

²⁵Usmrtili so bikca in otroka privedli k Éliju.

²⁶Rekla je: »Oh moj gospod, kakor živi tvoja duša, moj gospod, jaz sem ženska, ki je stala tukaj pri tebi, moleč h Gospodu.

²⁷Za tega otroka sem molila in Gospod mi je izpolnil prošnjo, ki sem jo prosila od njega,

²⁸zato sem ga tudi posodila Gospodu. Kakor dolgo živi, bo posojen Gospodu.« In tam je oboževal Gospoda.

1. Samuelova 1

¹Bil je mož iz Ramataim-zofima, z Efraimskega gorovja, ki mu je bilo ime Elkana, sin Jerohama, sina Elihuja, sina Tohuja, sina Zufovega, Efraimec.

²In imel je dve ženi, eni je bilo ime Ana, drugi pa Penina; in Penina je imela otroke, Ana pa ni imela otrok.

³In ta mož je hodil vsako leto gori iz mesta svojega, da bi molil in daroval Gospodu nad vojskami v Silu. Ondi sta bila duhovnika Gospodu dva sinova Elijeva, Ofni in Pinehas.

⁴In kadar je prišel dan, da je Elkana daroval, je dal deleže Penini, ženi svoji, in vsem sinovom in hčeram njenim.

⁵Ali Ani je dal dvojen delež, ker Ano je ljubil, a Gospod ji je zaprl maternico.

⁶In njena soporočenka jo je hudo žalila, da bi jo ujezila, ker ji je bil Gospod zaprl maternico.

⁷In ker je delal tisto vsako leto, kadarkoli je šla v hišo Gospodovo, jo je tako žalila; in Ana je plakala in ni ničesar jedla.

⁸In Elkana, njen mož, ji reče: Ana, zakaj plačeš? in zakaj ne ješ? in zakaj ti je srce žalostno? Nisem li jaz boljši tebi nego deset sinov?

⁹In vstala je Ana, potem ko so jedli in pili v Silu. In Eli duhovnik je sedel na stolu svojem pri podboju Gospodovega templja.

¹⁰In njej je bilo bridko v duši, in molila je h Gospodu in silno jokala.

¹¹In stori obljubo in reče: O Gospod nad vojskami, ako se milo ozreš na ponižanje dekle svoje in se me spomniš in ne pozabiš dekle svoje, a daš dekli svoji moški zarod, tedaj ga posvetim Gospodu za vse žive dni njegove, in britev naj ne pride na glavo njegovo.

¹²In ko je dolgo molila pred Gospodom, je Eli pazil na usta njena.

¹³Ana namreč je govorila v srcu svojem, le njena ustnica se je gibala, toda glasu njenega ni bilo slišati. Zato je Eli menil, da je vinjena.

¹⁴In ji reče Eli: Doklej boš pijana? Iztrezni se od vina svojega!

¹⁵Ana pa odgovori ter reče: Nikar, gospod moj, žena sem otožnega duha; vina in močne pijače nisem pila, temuč srce svoje sem izlila pred Gospodom.

¹⁶Ne rači šteti dekle svoje za hčer Belijalovo, zakaj od velikega žalovanja in razžaljenja sem doslej govorila.

¹⁷Eliji odgovori in veli: Pojdi v miru! Bog Izraelov naj ti izpolni prošnjo, ki si jo prosila.

¹⁸Ona reče: Naj najde dekla tvoja milost v očeh tvojih! Nato je žena šla svojim potem, in je jedla in lice ji ni bilo več žalostno.

¹⁹In zgodaj zjutraj vstanejo, in ko se poklonijo pred Gospodom, se napotijo nazaj in pridejo v hišo svojo v Rami. In Elkana spozna Ano, ženo svojo, in Gospod se je spomni.

²⁰In ko preteče čas, potem ko je Ana spočela, je rodila sina in ga imenovala Samuela, kajti „izprosila sem ga od Gospoda“.

²¹In ko je šel mož Elkana in vsa družina njegova, da prinese Gospodu vsakoletno daritev in obljubo svojo,

²²ni šla Ana ž njim, zakaj rekla je možu svojemu: Pojdem šele, ko bo deček odstavljen, potem ga popeljem, da se pokaže pred obličjem Gospodovim in ostane ondi vekomaj.

²³Elkana, mož njen, ji reče: Stóri, kakor se ti dobro vidi; ostani, dokler ga ne odstaviš! Samo da Gospod potrdi besedo svojo! In žena je ostala doma in dojila sina, dokler ga ni odstavila.

²⁴In ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj gori s tremi junci in z eno efo moke in z mehom vina in ga je privedla v hišo Gospodovo v Silu; a deček je bil še mlad.

²⁵In zaklali so junca in pripeljali dečka k Eliju.

²⁶In ona reče: Ah, gospod moj, kakor res živi duša tvoja, gospod moj, jaz sem tista žena, ki sem tu pri tebi stala in Gospoda prosila.

²⁷Za tega dečka sem prosila, in Gospod mi je izpolnil prošnjo, ki sem jo prosila od njega.

²⁸Zato ga tudi jaz izročam Gospodu; vse dni, dokler bo živel, je izročen Gospodu. In on se je ondi poklonil Gospodu.