1. Kraljev 8

¹Potem je Salomon zbral Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, vodilne izmed očetov Izraelovih otrok, h kralju Salomonu v Jeruzalem, da bi lahko prinesli gor skrinjo Gospodove zaveze iz Davidovega mesta, ki je Sion.

²Vsi možje iz Izraela so se na praznik zbrali h kralju Salomonu, v mesecu etanímu, ki je sedmi mesec.

³Prišli so vsi Izraelovi starešine in duhovniki so dvignili skrinjo.

⁴Gor so prinesli Gospodovo skrinjo, šotorsko svetišče skupnosti shoda in vse svete posode, ki so bile v šotorskem svetišču, celo te so duhovniki in Lévijevci prinesli gor.

⁵Kralj Salomon in vsa Izraelova skupnost, ki je bila zbrana k njemu, so bili z njim pred skrinjo. Žrtvovali so ovce in vole, ki se jih zaradi množice ni dalo ne povedati ne prešteti.

⁶Duhovniki so skrinjo Gospodove zaveze prinesli na njeno mesto, v hišni orakelj, k najsvetejšemu kraju, celo pod peruti kerubov.

⁷Kajti keruba sta svoji dve peruti razprostirala nad prostorom skrinje in keruba sta od zgoraj pokrivala skrinjo in njena drogova.

⁸Drogova so izvlekli, da sta se konca drogov videla iz svetega kraja pred orakljem, odzunaj pa nista bila vidna in tam sta do današnjega dne.

⁹V skrinji ni bilo ničesar razen dveh kamnitih plošč, ki ju je Mojzes položil tja pri Horebu, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovi otroci, ko so prišli iz egiptovske dežele.

¹⁰Pripetilo se je, ko so duhovniki prišli ven iz svetega kraja, da je oblak napolnil Gospodovo hišo,

¹¹tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli stati, da bi služili, kajti Gospodova slava je napolnila Gospodovo hišo.

¹²Potem je spregovoril Salomon: »Gospod je rekel, da bo prebival v gosti temi.

¹³Zagotovo sem ti zgradil hišo, da prebivaš v njej, ustaljen kraj zate, da v njem prebivaš na veke.«

¹⁴Kralj je obrnil svoj obraz naokrog in blagoslovil vso Izraelovo skupnost (in vsa Izraelova skupnost je stala)

¹⁵in rekel je: »Blagoslovljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi usti spregovoril mojemu očetu Davidu in je to izpolnil s svojo roko, rekoč:

¹⁶›Od dneva, ko sem svoje ljudstvo Izraela privedel ven iz Egipta, nisem izbral nobenega mesta izmed vseh Izraelovih rodov, da bi zgradil hišo, da bi bilo v njej lahko moje ime, temveč sem izbral Davida, da bo nad mojim ljudstvom Izraelom.‹

¹⁷To je bilo na srcu mojega očeta Davida, da zgradi hišo za ime Gospoda, Izraelovega Boga.

¹⁸Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ›Medtem ko je bilo to v tvojem srcu, da zgradiš hišo mojemu imenu, si storil dobro, da je bilo to v tvojem srcu.

¹⁹Vendar pa hiše ne boš gradil ti, temveč tvoj sin, ki bo izšel iz tvojih ledij, on bo zgradil hišo mojemu imenu.‹

²⁰Gospod je izpolnil svojo besedo, ki jo je govoril in dvignjen sem bil na položaj svojega očeta Davida in sedim na Izraelovem prestolu, kakor je obljubil Gospod in zgradil sem hišo za ime Gospoda, Izraelovega Boga.

²¹Tam sem pripravil prostor za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je on sklenil z našimi očeti, ko jih je privedel ven iz egiptovske dežele.«

²²Salomon je stal pred Gospodovim oltarjem v prisotnosti vse Izraelove skupnosti in svoji roki razširil proti nebu

²³in rekel: »Gospod, Izraelov Bog, ni Boga, podobnega tebi, na nebu zgoraj ali na zemlji spodaj, ki ohranjaš zavezo in usmiljenje s svojimi služabniki, ki z vsem svojim srcem hodijo pred teboj,

²⁴ki si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, ohranil to, kar si mu obljubil. Govoril si s svojimi usti in si to tudi izpolnil s svojo roko, kakor je to ta dan.

²⁵Zato zdaj Gospod, Izraelov Bog, ohrani s svojim služabnikom Davidom, mojim očetom, to, kar si mu obljubil, rekoč: ›Ne bo ti zmanjkalo moža v mojem pogledu, da bi sedel na Izraelovem prestolu; samo da tvoji otroci pazijo na svojo pot, da hodijo pred menoj, kakor si ti hodil pred menoj.‹

²⁶Sedaj, oh Izraelov Bog, naj bo tvoja beseda, prosim te, resnična, ki si jo govoril svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu.

²⁷Toda ali bo Bog zares prebival na zemlji? Glej, nebo in nebesa nebes te ne morejo obseči, kako veliko manj ta hiša, ki sem jo zgradil?

²⁸Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in k njegovi ponižni prošnji, oh Gospod, moj Bog, da prisluhneš klicu in molitvi, ki jo ta dan tvoj služabnik moli pred teboj,

²⁹da bodo tvoje oči lahko ponoči in podnevi odprte proti tej hiši, torej proti kraju, o katerem si rekel: ›Moje ime bo tam,‹ da boš lahko prisluhnil molitvi, ki jo bo tvoj služabnik naredil k temu kraju.

³⁰Prisluhni ponižni prošnji svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili k temu kraju. Pozorno poslušaj v nebesih, svojem prebivališču. In ko si pozorno slišal, odpusti.

³¹Če se katerikoli človek prekrši zoper svojega bližnjega in je nanj položena prisega, da mu povzroči, da priseže in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši,

³²potem pozorno poslušaj v nebesih, ukrepaj in sodi svoja služabnika, obsodi zlobnega, da privedeš njegovo pot na njegovo glavo in opraviči pravičnega, da mu daš glede na njegovo pravičnost.

³³Ko bo tvoje ljudstvo Izrael udarjeno pred sovražnikom, ker so grešili zoper tebe in se bo ponovno obrnilo k tebi, priznalo tvoje ime, molilo in naredilo ponižno prošnjo k tebi v tej hiši,

³⁴potem pozorno poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela in jih ponovno privedi v deželo, ki jo daješ njihovim očetom.

³⁵Ko je nebo zaprto in ni dežja, ker so grešili zoper tebe; če molijo k temu kraju in priznajo tvoje ime in se obrnejo od svojega greha, ko si jih ti prizadel,

³⁶potem pozorno poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela, da jih naučiš dobro pot, po kateri naj bi hodili in jim daš dež na svojo deželo, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino.

³⁷Če bo v deželi lakota, če bo kužna bolezen, kvarjenje, plesen, leteča kobilica ali če bo tam gosenica; če jih njihov sovražnik oblega v deželi njihovih mest, kakršnakoli nadloga, kakršnakoli bolezen bo,

³⁸kakršnokoli molitev in ponižno prošnjo bo naredil katerikoli človek ali vse tvoje ljudstvo Izrael, ki bo spoznal, vsak mož nadlogo svojega lastnega srca in bo svoje roke razširil proti tej hiši,

³⁹potem pozorno poslušaj v nebesih, svojem prebivališču, odpusti, ukrepaj in daj vsakemu možu glede na njegove poti, čigar srce poznaš (kajti ti, celó le ti, poznaš srca vseh človeških otrok),

⁴⁰da se te bodo lahko bali vse dni, ki jih živijo v deželi, ki si jo dal našim očetom.

⁴¹Poleg tega glede tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, temveč zaradi tvojega imena prihaja iz daljne dežele

⁴²(kajti slišali bodo o tvojem velikem imenu, o tvoji močni roki in o tvojem iztegnjenem laktu), ko bo prišel in molil k tej hiši,

⁴³pozorno poslušaj v nebesih, svojem bivališču in ukrepaj glede na vse, za kar bo tujec klical k tebi, da bo vse ljudstvo zemlje lahko spoznalo tvoje ime, da se te boji, kakor to dela tvoje ljudstvo Izrael in da bodo lahko vedeli, da je ta hiša, ki sem jo zgradil, imenovana po tvojem imenu.

⁴⁴Če gre tvoje ljudstvo ven na bitko zoper svojega sovražnika, kamorkoli jih boš poslal in bodo molili h Gospodu, k mestu, ki si ga ti izbral in k hiši, ki sem jo zgradil za tvoje ime,

⁴⁵potem pozorno poslušaj v nebesih njihovo molitev, njihovo ponižno prošnjo in obravnavaj njihov primer.

⁴⁶Če grešijo zoper tebe (kajti tam ni človeka, ki ne greši) in si jezen nanje in jih izročiš sovražniku, tako da jih odvedejo ujetnike v deželo sovražnika, daleč ali blizu,

⁴⁷vendar če si bodo premislili v deželi, kamor so bili odvedeni ujeti in se pokesajo in naredijo ponižno prošnjo k tebi, v deželi tistih, ki so jih odvedli ujete, rekoč: ›Grešili smo in storili pokvarjeno, zagrešili smo zlobnost‹

⁴⁸in se tako vrnejo k tebi z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo v deželi svojih sovražnikov, ki so jih odvedli ujete in molijo k tebi, k svoji deželi, ki si jo dal njihovim očetom, mestu, ki si ga ti izbral in hiši, ki sem jo zgradil za tvoje ime,

⁴⁹potem pozorno poslušaj njihovo molitev in njihovo ponižno prošnjo v nebesih, svojem prebivališču in obravnavaj njihov primer

⁵⁰in odpusti svojemu ljudstvu, ker so grešili zoper tebe in vse njihove prestopke, s katerimi so se prekršili zoper tebe in jim daj sočutje pred tistimi, ki so jih odvedli ujete, da bodo lahko imeli sočutje do njih,

⁵¹kajti oni so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jo privedel iz Egipta, iz srede železne talilne peči,

⁵²da bodo tvoje oči lahko odprte k ponižni prošnji tvojega služabnika in k ponižni prošnji tvojega ljudstva Izraela, da jim prisluhneš v vsem, v čemer kličejo k tebi.

⁵³Kajti oddvojil si jih izmed vsega zemeljskega ljudstva, da bi bili tvoja dediščina, kakor si govoril po roki svojega služabnika Mojzesa, ko si naše očete privedel iz Egipta, oh Gospod Bog.«

⁵⁴Bilo je tako, ko je Salomon nehal moliti vso to molitev in ponižno prošnjo h Gospodu, da je vstal izpred Gospodovega oltarja od klečanja na svojih kolenih, s svojima rokama, razširjenima k nebu.

⁵⁵Vstal je in z močnim glasom blagoslovil vso Izraelovo skupnost, rekoč:

⁵⁶»Blagoslovljen bodi Gospod, ki je svojemu ljudstvu Izraelu dal počitek, glede na vse, kar je obljubil. Niti ena beseda ni manjkala od vse njegove dobre obljube, ki jo je obljubil po roki svojega služabnika Mojzesa.

⁵⁷Gospod, naš Bog, naj bo z nami, kakor je bil z našimi očeti. Naj nas ne pusti niti naj nas ne zapusti,

⁵⁸da bo lahko naša srca nagnil k sebi, da hodimo po vseh njegovih poteh in da ohranjamo vse njegove zapovedi, njegove zakone in njegove sodbe, ki jih je zapovedal našim očetom.

⁵⁹Naj bodo te moje besede, s katerimi sem naredil ponižno prošnjo pred Gospodom, blizu Gospodu, našemu Bogu, podnevi in ponoči, da ohrani zadevo svojega služabnika in zadevo svojega ljudstva Izraela ob vseh časih, kakor bo stvar zahtevala,

⁶⁰da bo vse ljudstvo zemlje lahko vedelo, da Gospod je Bog in da tam ni nobenega drugega.

⁶¹Naj bo vaše srce torej popolno z Gospodom, našim Bogom, da se ravna po njegovih zakonih in da ohranja njegove zapovedi, kakor je ta dan.«

⁶²Kralj in ves Izrael z njim je daroval klavno daritev pred Gospodom.

⁶³Salomon je daroval žrtvovanje mirovnih daritev, ki jih je daroval Gospodu, dvaindvajset tisoč volov in sto dvajset tisoč ovc. Tako so kralj in vsi Izraelovi otroci posvetili Gospodovo hišo.

⁶⁴Istega dne je kralj posvetil sredino dvora, ki je bila pred Gospodovo hišo, kajti tam je daroval žgalne daritve, jedilne daritve in tolščo mirovnih daritev, ker je bil bronast oltar, ki je bil pred Gospodom, premajhen, da sprejme žgalne daritve, jedilne daritve in tolščo mirovnih daritev.

⁶⁵Ob tistem času je Salomon priredil praznovanje in ves Izrael z njim, velika skupnost, od vhoda v Hamát do egiptovske reke, pred Gospodom, svojim Bogom, sedem dni in sedem dni, torej štirinajst dni.

⁶⁶Na osmi dan je ljudstvo odposlal proč in blagoslovili so kralja in radostni in veselega srca zaradi vse dobrote, ki jo je Gospod storil za svojega služabnika Davida in za svoje ljudstvo Izrael, odšli k svojim šotorom.

1. Kraljev 8

¹Tedaj je zbral kralj Salomon k sebi v Jeruzalem starejšine Izraelove in vse poglavarje rodov, kneze očetovinam sinov Izraelovih, da prineso skrinjo zaveze Gospodove gori iz mesta Davidovega, to je Sion.

²In vsi možje so se zbrali h kralju Salomonu v mesecu Etanimu, to je sedmi mesec, ob prazniku.

³In pridejo vsi starejšine Izraelovi, in duhovniki vzdignejo skrinjo,

⁴in neso gori skrinjo Gospodovo in shodni šator in vse svete posode, ki so bile v šatoru; duhovniki in leviti so jih prinesli gori.

⁵In kralj Salomon in vsa občina Izraelova, kar se jih je zbralo pri njem, so ž njim bili pred skrinjo in so darovali drobnice in govedi toliko, da se ni računila, ne štela zaradi množine.

⁶In duhovniki prineso skrinjo zaveze Gospodove na njeno mesto, v govorišče hiše, v Najsvetejše, pod peruti kerubov;

⁷zakaj keruba sta razprostirala peruti nad mestom skrinje, in keruba sta pokrivala skrinjo in njena droga odzgoraj.

⁸Droga pa sta bila toliko dolga, da sta se njuna konca videla iz svetišča pred govoriščem, ali zunaj ju ni bilo videti; in ondi sta do današnjega dne.

⁹Ničesar ni bilo v skrinji razen dveh kamenenih desek, ki ju je vanjo vložil Mojzes na Horebu, kjer je Gospod sklenil zavezo s sinovi Izraelovimi, ko so bili šli iz Egipta.

¹⁰In ko so šli duhovniki iz svetišča, je oblak napolnil hišo Gospodovo,

¹¹da niso mogli duhovniki stati, da opravljajo službo, spričo oblaka; kajti slava Gospodova je napolnila hišo Gospodovo.

¹²Tedaj reče Salomon: Jehova je rekel, da bo prebival v mrakoti.

¹³Zidal in dozidal sem ti hišo v prebivališče, stan tebi za sedež na vekomaj.

¹⁴In kralj obrne obličje in blagoslovi ves zbor Izraelov; in ves zbor Izraelov je stal.

¹⁵In reče: Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki je obljubil z usti svojimi očetu mojemu Davidu in z roko svojo to izpolnil, rekoč:

¹⁶Od dne, ko sem odpeljal ljudstvo svoje Izraela iz Egipta, nisem izvolil nobenega mesta iz vseh rodov Izraelovih, da zgradi hišo, ki bi v njej prebivalo moje ime; ali izvolil sem Davida, da bodi nad mojim ljudstvom Izraelom.

¹⁷Bilo je res na srcu Davidu, očetu mojemu, da sezida hišo imenu Gospoda, Boga Izraelovega.

¹⁸Toda Gospod je dejal očetu mojemu Davidu: Ker ti je bilo na srcu sezidati hišo mojemu imenu, si dobro storil, da si to imel v srcu.

¹⁹Ali ti mi ne boš zidal hiše, marveč sin tvoj, ki pride iz ledja tvojega, ta bo zgradil hišo mojemu imenu.

²⁰In Gospod je vzdržal besedo svojo, ki jo je bil govoril, in jaz sem nastopil na očeta svojega Davida mesto in sem sedel na prestol Izraelov, kakor je bil govoril Gospod, in zgradil sem hišo imenu Jehove, Boga Izraelovega;

²¹in tam sem pripravil mesto za skrinjo, ki je v njej zaveza Gospodova, katero je sklenil z očeti našimi, ko jih je peljal iz Egiptovske dežele.

²²Nato stopi Salomon pred oltar Gospodov vpričo vsega zbora Izraelovega in razprostre roke proti nebu

²³in reče: O Gospod, Bog Izraelov, tebi ni enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli, ki hraniš zavezo in milost hlapcem svojim, kateri hodijo pred obličjem tvojim z vsem srcem svojim;

²⁴ki si ohranil hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil; z usti svojimi si govoril in z roko svojo si to izpolnil, kakor se danes vidi.

²⁵In sedaj, Gospod, Bog Izraelov, ohrani hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil, govoreč: Ne bo ti zmanjkalo moža pred obličjem mojim, ki bo sedel na prestolu Izraelovem, samo če pazijo sinovi tvoji na svojo pot, da hodijo pred menoj, kakor si ti hodil pred menoj.

²⁶Sedaj torej, o Bog Izraelov, naj se, prosim, uresniči beseda tvoja, ki si jo govoril hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu.

²⁷Toda v resnici prebiva li Bog na zemlji? Glej, nebo in vseh nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!

²⁸Vendar se obrni k molitvi svojega hlapca in k njegovi prošnji, Gospod, moj Bog, da poslušaš glas in molitev, ki jo moli hlapec tvoj pred teboj danes:

²⁹da bodo oči tvoje odprte proti tej hiši po dne in po noči, proti mestu, ki si o njem rekel: Moje ime bode ondi, da uslišiš molitev, ki jo bo molil hlapec tvoj na tem mestu.

³⁰Poslušaj torej prošnjo hlapca svojega in ljudstva svojega Izraela, ki jo bodo prosili obrnjeni proti temu mestu, poslušaj na mestu prebivanja svojega, v nebesih, poslušaj in odpuščaj!

³¹Ako se kdo pregreši zoper bližnjega svojega in se mu naloži prisega, da se zaveže s prisego, in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši:

³²ti poslušaj v nebesih in stóri, da se pravica zgodi hlapcem tvojim, s tem, da obsodiš krivičnega ter mu pripraviš pot njegovo nad glavo, pravičnega pa opravičiš ter mu poplačaš po pravičnosti njegovi.

³³Kadar bo sovražnik porazil pred seboj ljudstvo tvoje, Izraela, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo k tebi in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili tebe v tej hiši:

³⁴ti poslušaj v nebesih in odpusti greh ljudstva svojega Izraela ter jih zopet pripelji v deželo, ki si jo dal njih očetom.

³⁵Kadar se zapre nebo, da ni dežja, ker so grešili zoper tebe, pa bodo molili obrnjeni proti temu mestu in pripoznavali tvoje ime, in se obrnejo od grehov svojih, ker si jih ponižal:

³⁶ti poslušaj v nebesih ter odpusti greh hlapcev svojih in ljudstva svojega Izraela, da jih učiš dobro pot, po kateri naj hodijo, in pošlješ dežja na deželo svojo, ki si jo dal v dediščino ljudstvu svojemu.

³⁷Kadar bode v deželi lakota, kadar pride kuga ali snet ali rja, kobilice ali gosenice; ko jih bo sovražnik oblegal v deželi njih mest; katerakoli bode nadloga, katerakoli bolezen:

³⁸kakršnokoli molitev in prošnjo opravlja kdo izmed vsega tvojega ljudstva Izraela, kadar spoznajo vsakteri srca svojega kazen in razprostro roke proti tej hiši:

³⁹ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in odpusti ter stóri, da daš vsakemu, kakor je živel, ker poznaš njegovo srce (zakaj ti, edini ti poznaš vseh človeških otrok srca),

⁴⁰da bi se te bali vse svoje žive dni v deželi, ki si jo dal očetom našim.

⁴¹Ako pa tudi inostranec, ki ni iz ljudstva tvojega Izraela, pride iz daljne dežele zaradi imena tvojega

⁴²(slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu in o mogočni roki tvoji in o iztegnjeni rami tvoji), ko torej pride in bo molil proti tej hiši:

⁴³ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in stori vse, za kar te kliče inostranec; da spoznajo vsi narodi na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor ljudstvo tvoje Izrael ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po imenu tvojem.

⁴⁴Kadar pojde ljudstvo tvoje na vojsko zoper sovražnika svojega, po kateremkoli potu jih pošlješ, in bodo molili h Gospodu, ozirajoč se proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil imenu tvojemu:

⁴⁵ti poslušaj v nebesih njih molitev in prošnjo ter se potegni za njih pravdo.

⁴⁶Kadar se pregreše zoper tebe (kajti ni človeka, ki ne greši) in se razsrdiš ter jih izročiš sovražniku, da jih ujete peljejo v sovražnikov deželo, daleč ali blizu;

⁴⁷pa se v svojem srcu premislijo v deželi, kamor so bili ujeti odpeljani, in se izpreobrnejo in te ponižno prosijo v deželi tistih, ki so jih ujete odvedli, govoreč: Grešili smo, krivično smo delali, brezbožno smo ravnali!

⁴⁸ako se k tebi povrnejo iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje v deželi sovražnikov svojih, ki so jih ujete odpeljali, in bodo molili k tebi, ozirajoč se proti deželi svoji, ki si jo dal njih očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil imenu tvojemu:

⁴⁹ti poslušaj njih molitev in prošnjo v nebesih, v mestu prebivanja svojega, ter se potegni za njih pravdo

⁵⁰in odpusti ljudstvu svojemu, kar so grešili zoper tebe, in vse prestopke, s katerimi so prestopili zoper tebe, ter jim daj milost pred temi, ki jih imajo ujete, da se jih usmilijo:

⁵¹kajti tvoje ljudstvo so in tvoja dediščina, ki si jo peljal iz Egipta, iz peči železne.

⁵²Tako naj bodo oči tvoje odprte proti prošnji hlapca tvojega in prošnji ljudstva tvojega Izraela, da jih slišiš, kadarkoli kličejo k tebi.

⁵³Zakaj ti si jih odločil sebi v dediščino izmed vseh ljudstev zemlje, kakor si govoril po Mojzesu, hlapcu svojem, ko si peljal očete naše iz Egipta, o Gospod Jehova!

⁵⁴In ko je Salomon izmolil in končal vso to molitev in prošnjo do Gospoda, vstane izpred oltarja Gospodovega, kjer je pripognil kolena in iztegnil roke proti nebu.

⁵⁵In pristopi in blagoslovi ves zbor Izraelov z glasom velikim, govoreč:

⁵⁶Hvaljen bodi Gospod, ki je dal pokoj svojemu ljudstvu Izraelu po vsem, kakor je govoril! Ni izginila ena beseda izmed njegovih dobrih obljub, ki jih je govoril po Mojzesu, hlapcu svojem.

⁵⁷Gospod, naš Bog, bodi z nami, kakor je bil z očeti našimi, ne zapusti nas in ne zavrzi nas,

⁵⁸da nagne srca naša k sebi, da bi hodili po vseh potih njegovih in izpolnjevali zapovedi njegove, postave in sodbe njegove, ki jih je zapovedal očetom našim.

⁵⁹Te moje besede pa, s katerimi sem prosil pred Gospodom, naj bodo blizu Gospoda, našega Boga, po dne in po noči, da se poteguje za pravdo hlapca svojega in za pravdo svojega ljudstva Izraela, kolikor je vsak dan treba:

⁶⁰da bi spoznala vsa ljudstva na zemlji, da Gospod je Bog, nobenega ni drugega.

⁶¹Vaše srce pa bodi popolnoma vdano Gospodu, Bogu našemu, da živite po postavah njegovih in izpolnjujete zapovedi njegove, kakor je danes.

⁶²In kralj in ves Izrael ž njim je daroval daritve pred Gospodom.

⁶³In Salomon je zaklal mirovnih daritev, ki jih je poklonil Gospodu, dvaindvajset tisoč goved in stoindvajset tisoč glav drobnice. Tako so posvečevali kralj in vsi sinovi Izraelovi hišo Gospodovo.

⁶⁴Tisti dan je kralj posvetil sredino dvorišča, ki je pred hišo Gospodovo; zakaj tam je daroval žgalne in jedilne žrtve in tolstino mirovnih daritev, ker bronasti oltar, ki je bil pred Gospodom, je bil premajhen, da bi prejel žgalne in jedilne žrtve in tolstino mirovnih daritev.

⁶⁵In Salomon in ves Izrael ž njim, velik zbor, ki se je sešel od vhoda v Hamat tja do Egiptovskega potoka, je praznoval tisti čas praznik pred Gospodom, našim Bogom, sedem dni in zopet sedem dni, to je štirinajst dni.

⁶⁶Osmi dan je razpustil ljudstvo; in oni so, blagoslovivši kralja, odšli v šatore svoje veseli in dobre volje zaradi vseh dobrot, ki jih je storil Gospod svojemu hlapcu Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.